Kirurgija ali “Kako sem postal zdravnik”

5 08 2011

Po neprespani noči se nenadoma zbudim, in naslednji trenutek prične budilka igrati živahno brazilsko melodijo. Izpit!! Vstanem. Glava je težka. Ves zadet se oblečem in si v naslednjih dveh minutah hitim pripravljati zajtrk. Kruh z babičino marmelado. Cuker za možgančke. Čez slabe pol ure že sedim na biciklu in skozi mrzlo avgustovsko jutro drvim ob Celovški, centru naproti. Hladen vetrič me končno prebudi.

Pred zalo stavbo H Onkološkega inštituta parkiram svojo makino. Z dvigalom se povzpnem v četrto nadstropje. Ko izstopim, se skoraj zaletim v bejbo v beli halji, prijetnega nasmeha. „A, ti si pa verjetno tisti, ki išče prof. Snoja.“ „Mja, na izpit sem prišel.“ Namigne mi, naj ga kar na oddelku počakam in nato sledi petnajst minut kuliranja in meditacije na stolu sredi hodnika. Končno mine čas in povedo mi, da me profesor želi videti v drugem nadstropju.

Stisk roke, pristen pozdrav. „Kolega, a je zadnji izpit?“ „Ja, zadnji.“ „Aha, potem pa vse znate. Kaj pa boste potem?“ „Ammm, …“ Nekaj zbluzim, da so mi všeč vede, ki dajo hitre terapevtske rezultate, se izgovorim na urgentno medicino, anesteziologijo, da me le ne bi zafrkaval da bi kot morebitni bodoči kirurg moral kaj bolje znati.

Skupaj se odpraviva v malo operacijsko. Pove mi, da mu bom asistiral pri operaciji – ablaciji lokalno napredovalega tumorja dojke. Fino. Ker se nekaj zapleta s transportom pacientke iz sosednjega nadstropja, imava čas za nekaj vprašanj, ki mi jih zastavi v svoji zdravniški sobi. „No, kolega, tole rano po operaciji bova krila s Thierschovimi presadki. Kaj mi veste povedati o presadkih?“. Povem vse kar vem, profesor zadovoljen nadaljuje z naslednjim vprašanjem o celjenju rane. Sredi četrtega vprašanja o poškodbah glave mu zazvoni telefon in že greva v operacijsko. Na mizi leži pacientka z grdim, ulceriranim tumorjem, ki ga ni več moč pozdraviti. Potreben je paliativni poseg, ki ji bo omogočil kolikor toliko neboleče življenje do prerane smrti.

Pričnem si kirurško umivati roke, ko me doleti naslednje vprašanje: „Povejte mi kaj o hiperplaziji prostate.“ Medtem, ko se z gobico drgnem med prsti in potem še do komolcev, mu razlagam zakaj stari moški težko lulajo, kako jih zdravimo, on pa se že izgubi v operacijsko. Tam pa je gneča. Iz meni neznanih razlogov sedaj večje operacije onkologi opravljajo kar v MOP. Okrog mize se gnetejo tri sestre, anesteziologinja, profesor in pa asistent – moja malenkost. Inštrumentarke me oblečejo, nataknem si rokavice in ko je operacisko polje sterilno pokrito, pričneva z operacijo. Sem ter tja brizgne pod strop kakšna arterija, jaz pa pridno skrbim za hemostazo z zložencem in držim kljukice.

Ko je tumor že skoraj odstranjen in se vzdušje malo sprosti, zaslišim: „Katere zlome podlakti poznamo?“ Naštejem jih, povem da je najpogostejši zlom distalnega radiusa, profesorja pa zanima še, česa ne smemo spregledati pri tem zlomu. Povem mu, da je to zlom čolniča in da zato opravimo drugi teden po poškodbi kontrolni rentgenogram. Nadaljujeva z operacijo. Ko je tumor makroskopsko odstranjen in se trudiva naravnati mrežasti kožni presadek delne debeline na velikanski defekt na prsnem košu, dobim še vprašanje o pnevmotoraksu. Po tem me profesor ne sprašuje več. Ko je defekt končno pokrit in jaz po treh urah asistiranja in vmesnega odgovarjanja na vprašanja že malo utrujen, končno nastopi trenutek, ko slečeva modre plašče, profesorju pa se mudi: „A imate pri sebi indeks?“. Hitro ga stečem iskat v filter. Je to res konec?! „Kolega, a boste za konec zadovoljni z eno desetko?“ Brez besed sem. Napiše oceno, stisne roko in mi še nekaj dobrega zaželi. Ne vem več dobro kaj, ampak verjetno imam tako širok nasmeh, kot ga nisem imel že zelo dolgo. Res prijazen človek tale profesor Snoj. Pa ne le do ubogega študenta, temveč tudi do vseh ljudi s katerimi sva delala tiste tri ure.

Malo poskakujem v filtru, se počasi preoblečem in odpravim v sončen avgustovski dopoldan. Grem v trafiko v UKC. Kupim škatlo Rafaela in se odpravim do tajništva katedre za kirurgijo. Gospa Marija dobi Rafaelo, jaz pa se nasmejan, z zadnjim štempljem v indeksu odpravim v beli svet.





Živela meja

29 06 2009

Z današnjim dnem je Italija zamrznila Schoengenski sporazum na nekaterih od svojih meja. Naslednje tri tedne bo zopet treba kazati dokumente. Me zanima, koliko policistov so v okviru vrha G8 v Trstu zaposlili v duhu recesije, pogodbeno, za 18 dni.

Mejni prehod Lipica

Mejni prehod Lipica

Kolona je bila popoldan dolga. Ampak še vedno nič v primerjavi s tisto na Ravbarkomandi.

Živela Evropa!

Read the rest of this entry »





Oftalmologija

5 06 2009

Pa sem končno dal pod streho zadnji greh petega letnika. Stvar se je vlekla še od začetka novega leta, vendar je zapoznel izpit iz Nevrologije in ekspresno bližajoči se odhod v Brazilijo skazil plane. Kljub vsem zapletom je ocena na varnem, v mojem indeksu 🙂

Na izpit sem šel dvakrat. Prvič, pred dvema tednoma, k doc. Cvenklovi. Ni mi ostala v lepem spominu. Malo zaradi grenkega priokusa, da bi lahko izpit že takrat opravil, saj sem po moji oceni znal bolje kot včeraj, malo pa zaradi njenega skoraj nesramnega godrnjanja na koncu izpita. Svojo izkušnjo sem zapisal na Medeno Srce.

Včeraj sem izpit opravil pri prof. Hawlini. Bilo nas je šest in dobili smo tri paciente. Začelo se je s hitrim pogledom v kartoteko, nato pa jemanje anamneze in statusa. Ker je imel pacient obolelo oko ravno v terapevtski midrizi sva si s kolegico lahko ogledala tudi fundus. Vendar neuspešno, ker je bil pogled zastrt z nitkastimi motnjavami v vitreusu. Ugotovila sva tudi temnejšo barvo desne šarenice. Šlo je za pacienta po operaciji (travmatske) sive mrene, ki je po dveh tednih skoraj povsem izgubil vid na operirano oko.

Profesor nas je v svoj kabinet poklical vseh šest. Najprej smo mu izmenično poročali anamnezo in status. Povprašal je po usmerjenih vprašanjih v anamnezi in po diferencialni diagnozi. Sledilo je teoretično vprašanje o pacientu (recimo terapija, diagnostika). Pri najinem pacientu je hotel vedeti zakaj se mu je obarvala šarenica (sideroza zaradi tujka). Nato je vsak izmed nas dobil na ogled eno sliko. Večinoma so to fundusi, bila je slika trde kontaktne leče in pa pareza okulomotoriusa. Pogovor je še v smeri teh slik. Ko smo s tem opravili, nas je “nagnal” iz kabineta in poklical vsakega posamezno noter. Meni je pokazal Novartisovo shemo senilne degeneracije makule. Sledilo je podvprašanje o terapiji (VEGF inhibitor). Naslednje vprašanje je bilo kdo me je imel na vajah in kako se mi je vse skupaj dopadlo. 🙂

Povezano:  Andper: Izpit – oftalmologija





Kirurgija ni od muh (Ceprav tudi muha zaide v operacijsko v Braziliji)

18 02 2009

Verjetno se sprasujete, cemu se tako dolgo ne ogasim. Vzrok tokrat, za spremebo, niso zurke ki trajajo pozno v noc, temvec ta, da vsak dan pridno delam v bolnici in pridem domov precej zmatran. Tako, da tudi za plazo ni casa. Vikend je minil zelo hitro. V soboto sem se imel namen odpravit v t.i. hribe, vendar sem zamudil avtobus. Tako sem se odpravil na plazo. Prvi v treh tednih z avtobusom. Spocetka je slo vse kot po maslu. Nasel sem pravi bus, potem pa sem skoraj uro cakal na napacni postaji. No, se zgodi. Sploh zabitemu gringotu (gringoti so vsi, ki niso iz brazilije). Dan sem zabil na plazi, popoldan pa sem sel na rojstni dan Rafaelovega prijatelja. Prvi vtis je bil kot osmica, le bazen sredi dvorisca, je kvaril podobnost – polno miz, veseli ljudje, pijace na pretek, glasba. Tam sem tudi naredil svojo prvo Caipirinho. Baje je bila premalo cukrana. Vescino sem izpopolnil do konca vecera. 🙂 Zabava se je koncala dokaj zgodaj za slovenske razmere. Ko je padel mrak so se ljudje zaceli poslavljati (sploh dekleta brez parov), tako da nas je ostalo le pet fantov, in dve sitni punci. Ena je zagnjavila Rafaelu in fant ni imel casa niti preoblec si kopalk, ze jo je moral peljat domov. hmm (se bom vzdrzal nadaljnih komentarjev). Tako nas je ostalo le se pescica ter mocno pijan slavljenec in njegovi starsi – tudi zelo zidane volje (sploh mama se je zelo zanimala za gringota).

V nedeljo mi je celo uspelo ujeti pravi avtobus za Guaramirango. Sledile so 4 ure v guncajocem avtobusu, ki nas je vozil skozi hribovje, ki ga prerascajo palmovi gozdovi, bananovci, in se vrsta drugi palm in sadezev, ki jim ne vem imena. Zelo lepo in precej neobljudeno. Guaramiranga je malo selo sredi teh hribov, nekih 900m visoko. Tu to smatrajo za gore. Res je tam malo bolj zmerno podnebje – ponoci temperatura pade celo pod 20 stopinj, kar je ze zelo mraz, kot pravijo tu. Meni je bilo pravo olajsanje. 🙂 Samo vasico prehodis v 15 minutah in s tem vidis tudi vse znamenitosti – dve zaklenjeni cerkvi. Vecina ljudi iz Fortaleze pobegne tja za vikend, ali pa peljejo punco na enega od stevilnih slapov v okolici – enega sem si ogledal tudi sam in tvegal voznjo z moto taxijem. Taksistu sem vzel celado, tako da je bil revez zaradi vetra prisiljen voziti pocasi. 🙂

Sicer pa dnevi minevajo res delavno. Ta teden sem vsak dan ostal v bolnici skoraj deset ur. Vztok temu je tudi ta, da na splosni krg dolocene dneve operiramo samo popoldan. Malo bolje sem spoznal brazilski zdravstveni sistem in mi ni nic kaj prevec vsec. V osnovi je enak kot slovenski – javni sektor (brezplacen za vse). Poelg tega pa imajo se privatne bolnice in ambulante, ki so (verjetno) zelo na nivoju, te pa si lahko privoscijo le zelo bogati. Javne bolnice so precej boge. Nasa univerzitetna bolnica recimo v ambulanti nima merilca tlaka. Pa tudi rok si ne razukuzujemo med pregledi. Tudi mila ponavadi zmanjka. No, vsaj znanje je zelo na nivoju (nasa mf se lahko samo zgleduje). Ostale bolnice tu so kar se znanja tice baje zelo boge – ker zdravniki tu ne rabijo delat specializacije in v eni bolj zakotni bolnici je potem tak zdravnik vse – internist, kirurg in porodnicar. In ponavadi delo opravi bolj tako-tako. Tako da v naso univerzitetno bolnico dobivamo paciente z ze zelo slabo klinicno sliko. Polno je ze zelo napredovalih rakov. Recimo raka poziralnika in pankreasa je precej. Vsak drug pacient ima zolcne kamne – posledicno je veliko holecistektomij.

Zelo eksoticna je bila pacientka, gospa okoli 40let. Z velikim trebuhom, kot nosecnica. Trebuh ji je zrasel v treh mesecih in k zdravniku je sla sele, ko je zacela izgubljati tezo. Trebuh je bil mehke konsistence in UZ je nakazal cisto. Se zdaj mi je zal, da sem zamudil, operacijo ko so potegnili ven ovarijsko cisto, ki je tehtala 7kg in bila v premeru krepko vecja od 40cm. Komentar pacientke naslednje jutro je bil, da se pocuti kot mamica. 🙂 Kot sem rekel, je znanje tu zelo na nivoju. Sistem je tu precej drugacen kot pri nas, kjer studente skoraj odganjajo proc od pacientov. Tu sprejeme v celoti delajo studentje zadnjih letnikov, ravno tako vodijo paciente. Tudi porode vodijo studentje (eden jih je v svoji “karieri“ vodil kar 50). Seveda jih nadzoruje mentor. Ampak le nadzoruje in pomaga. Delajo pa kot crna zivina. Studentje zadnjega letnika so v bolnici od 7h zjutraj do 7h zvecer, na mesec pa imajo po 3 24 urna dezurstva. Praksa pri njih traja zadnji dve leti studija. Sam bi si res zelel takega studija, da bi lahko v praksi delal stvari, ne pa predvsem teoreticno, seveda pa ne v taki kvaniteti. Specializanti v bolnici prakticno zivijo. Mislim, da so doma res zelo malo. Specializacija pri njih ni obvezna. So pa specializacije precej krajse (ceprav ce odstejes ure ko so doma od 168, mislim da se vedno delajo vec kot 100 ur v tednu). Splosna kirurgija recimo traja 2 leti, plasticna pa se dodatne 3.

Danes sem bil drugic na plasticni kirurgiji (Juhej!). Dr. Alison je res faca. Stalno govori (pravi, da hoce trenirati anglescino), med operacijami pa poslusa boba marleya, electronico, sambo, … Tako da je res fino. Operacije so bile zanimive – dvakrat plastika uhljev (enemu mrtvo pijanemu revezu je njegov prijatelj psihopat odkriznil del obeh uhljev, ker se pijanec iz psihopata prevec rad delal norca), drugi pacient pa je imel strleca usesa (sploh ni lahka operacija naredit nov uhelj). Sem bil res navdusen, kako lep uhelj se da naredit iz Hugota. Eni gospe smo delali blefaroplastiko – odstranili odvecno kozo na vekah, tako da bo zgledala bolj mladostna in da bo imela vecje vidno polje. Izrezali pa smo tudi en bazalno-celicni karcinom in defekt (na nosu) popravili s prostim reznjem. Zanimivo. Tako da… vtis tega tedna je, da kirurgi niso samo mehaniki, ampak tudi mojstri, ko je treba. Upam, da zaidem se kaj na plastiko!





Fortaleza, 9.2.2009

14 02 2009

Hej! Hiter update… Z mano vse kul. V soboto sva z vladimirjem spet sla na predkarneval, vceraj pa smo dan preziveli na plazi. Ful so bli veliki valovi. Potem smo sli z rafaelovim bratom fabimo se v en place Zembi Ze ali nekaj takega, kjer vsak vecer igrajo sambo stari macki. Zelo dobro! Sledila je vecerja v sushi house-u. Sem drugic jedel sushi in mi ni ravno nekaj posebno dober. Ampak fabio pravi, da je kot marihuana. Da ga moras probati veckrat, da te zasvoji. Bo ze res. 🙂
 
Danes sem bil pa priden. Sem bil do petih popoldan v bolnici in sem asistiral pri treh operacijah. Prvo smo laparaskopsko odstranili zolcnik eni gospe, potem je sledila ena cisto kratka op. Popravili smo defekt v trebusni steni pri enemu gospodu, ki je imel kilo. Na koncu pa smo se naredili nefrektomijo (odstranili ledvico) pri eni starejsi gospe. Res je imela ogromno ledvico. Je merila kaksnih 40cm in tehtala kake  3kg. Ponavadi je ledvica velika 12cm in vaga 250g. Tako da je bilo zanimivo. Naredil sem tudi svoje prve sive, ki bodo nekomu koristili. Tako da se zacenjam ucit. 🙂 Imam kar fajn mentorje. En mlad specialist in ena specializantka (zelo lustna, a zal porocena-to objokujejo vsi kirurgi na oddelku). Oba znata anglesko (kar je tu redkost), tako da mi tudi kaj razlozita.
 
Zdaj pa laufam pod tus in grem na rakovice z rafaelom in leitizio.





Fortaleza, 4.2.2009

14 02 2009

Pred skoraj tednom dni sem zapustil Rio de Janeiro. Trije dnevi v temu babilonu so popolnoma premalo. Ogledat sem si uspel le center mesta, copacabano, ipanemo in pa kip 38-metrskega kristusa ter sladkorno goro. Zadnja dva sta obiska vredna predvsem zaradi razgledov. Na spomeniku kristusa pa se lahko nasmejes turistom, ki se mecejo po tleh, da bi v objektiv ujeli cel kip odresenika.
 
No, v Fortalezi so res lepo poskrbeli zame. Zivim pri Rafaelu, tukajsnjemu studentu medicine. Hisa res izgleda kot v telenoveli. Tri nadstropja, velik vrt, bazen, obdaja pa jo tri metrski zid, katerega na vrhu krasi elektricna zica z visoko napetostjo. Ponoci je vrt pod alarmom in infrardeci zarki se sprehajajo nad anglesko travico. Rafaelov oce je ugleden profesor oftalmologije na tukajsnji fakulteti, mama pa je arhitekt. Sicer ima Rafael se brata in dve starejsi sestri. Moja praksa se je zamaknila za 4 dni, tako da sem vecino dnevov prezivel z nejgovo druzino. Prvi vecer smo sli na vecerjo na Praio do Futuro jest rakovice. Meni se niso zdele bogve kaj, ampak nisem hotel sinfat. Menda sezona ni prava. 🙂 Z Rafelom in njegovim prijateljem smo dvakrat sli tudi na plazo. Fanta sta mi dala nekaj zacetniskih napotkov, kako surfati na valovih. Stvar je zelo zapletena, ceprav izgleda simpel. Ni vsak val dober, poleg tega pa se moras znat skupaj z desko potopiti pod trimetrski val, ki s ti priblizuje. No, meni slednje ne gre prevec od rok, tako da me tretji val skoraj vedno vrze skoraj do plaze (to pa ni prevec prijetno, ker znotraj vala nimas pojma kje je gor, kje dol… tako da se zlahka utopis na tistem metru vode. No, ampak jaz sem odlicen plavalec, pa tudi speh me drzi gor, hehe).
 
Vsako soboto v februarju je tu predkarneval. Tako rekoc trening, za veliki dogodek. Menda je v fortalezi sam karneval bolj pijanica in je bolje iti kam drugam, predkarneval pa vsi hvalijo. No, moja izkusnja je super. Na ulici se pridruzis bloku tolkalcev, ki udarjajo v ritmih sambe in skupaj z brazilskimi ritkami poplesujes za njimi. Vmes ti stalno natakajo cachaço ali domaco caipirinho, dobis pa tudi poceni pivo – cena pa je odvisna od psihofizicnega stanja prodajalca, tako da linearno pada. 🙂 Na karnevalu sva z rafaelom srecala njegovo sestricno (lustna) in njeno kolegico (zelo lustna). Potem smo skupaj veseljacili do konca karnevala (kaksne dve uri in pol smo poplesavali v tavecjem popoldanskem soncu (in soncu na ekvatorju je zelo mocno), ter se hladili s pivom. (Mnogo piva…)
 
Vcerajsnji vecer sem prezivel v druzbi Vladimirja (student iz srbije) in rafelovega brata ter njegove klape. Rafaelov brat (Fabio) je glasbenik. Igra bobne v dokaj uspesnem bendu – zdaj snemajo cd, in mi je dal za nalogo, da mu malo predstavim slovensko glasbeno sceno (dokaj nehvalezna vloga). Vceraj smo tako skupaj poslusali chorrinho (neka mesanica sambe, afriskih in arabskih ritmov), ki je zelo prijeten usesu. Zraven smo jedli brazilski fizol (feijao verde) ter rizoto z rakci. Tudi cachaça ni manjkala (za tiste, ki ne veste, kaj je to – to je brazilski spirit, narejen iz sladkornega trsa). Domov smo prisli pozno, kot se za boeme spodobi. Jaz pa sem danes ze zgodaj vstal in ze ob osmih sedel na minubusu (bostjan – marshrutki s klimo!!) za Canoa Quebrado (ki b´rat?!). To je bila vcasih ribiska vasica (kakih 150km iz fortlaleze), danes pa je dokaj mondeno obarvana. Glavna atrakcija je cudovita rdeca plaza in pa zivahno nocno zivljenje (prvi hipiji so se tu zaceli naseljevati v zacetku osemdestih let). No, jaz sem sel na plazo. Sprehodil sem se gor in dol in ´´obcudoval´´ kite. Res ne vem, kje so vse tiste brazilke, ki so mi jih obljubljali. 😦 Menda bo za karneval bolje. 😉 Kot najvecji grigo sem se usedel pod marelico in pocasi srkal hladno tekocino iz svezega kokosovega oreha. Tudi zaplaval sem in mislim, da je voda imela preko 30 stopnij. Nic kaj osvezujoce. 🙂 Tako je minil se en dan mojih “prisilnih“ pocitnic. 😉 Jutri pa se ze zarana podam na kliniko. Tej klinici na plastiki so me totalno nategnili. Najprej so mi zamaknili prakso za 3 dni (zaradi cesar se sploh ne pritozujem), zdaj pa pravijo, da imajo drugi teden kongres, tako da bi bilo zame boje, ce si poiscem mentorja na drugem oddelku. Tako da sem pristal na splosni kirurgiji in sem kar malo razocaran (pa se vsi so mi bli fovsni, da bom delal joske!!). Upam, da bo splosna krg fajn, oziroma da se bo dalo zmenit za kak dan na plastiki.
 
No, to bi bilo za danes vse. Upam, da vas v Sloveniji ne zebe prevec. Jaz sem se koncno malo aklimatiziral, tako ne svicam vec kot konj za vsako figo.





Off I go!

23 01 2009

Venice -> Lisbon -> Rio de Janeiro

Rio de Janeiro -> Fortaleza -> ….

CU in April!

Čas je, da blog spet oživi! 😀