Umirajoči pacient

19 07 2007

Te vroče dneve preživljam na (prostovoljni) praksi v Šempetrski bolnišnici. Prejšnji teden sem krožil na oddelku za hematorevmatologijo (bolezni krvotvornega sistema, bolezni sklepov), ta teden pa sem na gastroenterologiji (bolezni prebavil).

V Šempetru na hemato ambulantno zdravijo KLL, mislim da tudi plazmocitom (nisem preprican) in pa vse zaplete vseh onkoloških in hematoloških bolezni. Tako sem se prvič srečal s pacienti z rakavo boleznijo. V bistvu imajo skoraj vsi na oddelku ze odkrite bolezni, katerih novo odkrita Dg ti do temeljev poruši življenje. Ker pa jih je toliko, o tem niti ne razmišljaš. Prejšnji teden sem se zato spraševal, če mi primanjkuje empatije… Zelo težko se je vživeti v kronično (terminalno) bolnega, ki pozna svojo Dg in je z njo sprijaznjen (vsaj meni, kot začetniku).

V ponedeljek sem prvič srečal umirajočega bolnika. Odpustili smo ga, da gre domov. Umret. Grozno je gledati zlomljene svojce, ki takega zaključka (verjetno) niso pričakovali. Tisti dan sem tudi izvedel, kaj pomeni prečrtan R na temperaturnem listu…

Spoznal sem tudi mlajšega pacienta (trideseta), ki je prišel zaradi poslabšanja maligne bolezni. Srečal sem ga še na UZ, kjer mu nismo povedali, kako hudo je (Kaj je potem storil lečeči zdravnik, ne vem.). Danes je žal preminil. Grozno mi je bilo vsak dan na raportu poslušati, kako se mu stanje slabša. Še bolj grozno je to, da veš, da nimaš kaj storiti, razen lajšanja bolečin.

Tu nastopi filozofija smisla in cilja življenja, ki smo jo pred leti razpredali s prijatelji. Na kratko: Vsak človek naj bi v življenju imel neko “nalogo”. S svojo smrtjo to “nalogo” izpolni in s tem preide na višjo raven. Tu nastopi vprašanje, kakšno nalogo ima oz. je imel človek, ki umre zelo mlad, otrok? No, tega ne vem. Je pa lažje razumeti smrt nekoga, za katerega lahko rečemo, da je živel polno življenje in nekaj dosegel.

Skratka te dni sem precej razmišljujoč. Mislim, da bom vse bolj in bolj cenil zdravje, ki ga imam. Upam, da z leti ne bom postal otopel in nedostopen za čustva drugih. (Mislim, da ne bom.) Da bom le zadovoljen zdravnik, kot mi je ob slovesu zaželela mentorica na HR.

Tu bi rad dodal se povezavo na blog Nov začetek, ki ga je pisal Miha Kermc, bolnik z NHL. Sam sem ga lani precej spremljal in je res dobro in ganljivo branje. Blog se začne tu.


Akcije

Information

3 responses

19 07 2007
Αναμαρια

Rok, hvala, da si to “začetniško” izkušnjo delil z ostalimi. Tega je bilo namreč mene ob odločanju za študij najbolj strah in je verjetno tudi precej prispevalo h končni odločitvi (in medicinskemu dezerterstvu).

25 07 2007
Nadezhda

Rok,
razumem tvojo stisko. Letos sem začela leto na hemato v KC in tam je marsikatera diagnoza precej kruta. Pred očmi mi vstajajo obrazi matere treh deklic, starejšega moškega brez svojcev, mladega moškega konec dvajsetih, ki je ugotovil, da je razlog za njegovo utrujenost hematološki rak. Spomnim se obrazov, ki so mi povedali, da njihovi svojci niso ustrezni donorji kostnega mozga in da je majhna verjetnost, da bodo “match” našli pri ne-svojcih.

Prečrtan R je strašljiv samo, dokler ne sprejmeš, da je to neizbežno in da bi z oživljanjem za nekaj sladkih dni bolniku sicer podaljšal življenje, a podaljšal tudi trpljenje. Videla sem umirajočo, globoko somnolentno gospo in nekaj ljudi par ur po neuspelem samomoru. Prisotnost smrti je lahko nekaj strašljivega. Lahko pa je tudi globoko čustvena izkušnja – jaz jo dojemam kot privilegij, da mi je dano in dovoljeno biti ob nekom, ko se poslavlja. Kot je neke vrste privilegij, ko so zdravniki prisotni ob rojstvu.

Ko izveš, da ima bolnik infaustno prognozo, je morda najbolje, da ga vprašaš, kako se je počutil, ko je za to izvedel. Ali ga je strah?… Bolniku to da priložnost, da izreče svoje najgloblje strahove (minevanje) in se na tak način sprosti – vsaj malo. Pomembno je tudi, da ne daješ obljub, kako bo, ampak poveš samo, kaj si za bolnika želiš. To znajo bolniki zelo ceniti. Daj preberi si knjigo Zgodbe ob kuhinjski mizi Rachel N. Remen – zgodbe, ki jih je napisala o svoji zdravniški praksi ob terminalno bolnih.

24 08 2016
urška

Čas teče, novi prihajajo, pre-mnogi odhajajo, tuji, poznani, bližnji. V spominih ostajajo, nevede se prikradejo v trenutkih, ko se te dotakne tišina kljub hrupu, ki te obdaja. In takrat so oni s tabo, ti z njimi.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s




%d bloggers like this: