Noc v Pelourinhu

26 03 2009

Pred dvema dnevoma sem prispel  v Salavador. Velemesto na vzhodni obali Brazilije (no, saj so vsa na vzhodni obali…). Milijavzenkrat sem bil posvarjen, kako nevaren je Salvador in hkrati kako lepo je. Tako da sem imel kar malo respekta pred tem mestom. Odlocil sem se bivati kar v samem centru dogajanja, v starem mestnem jedru, Pelourinhu. Tu je polno hostlov, kjer zelo hitro najdes druzbo. Ko se vse norvezanke in danka nalispale (kar je trajalooo), smo sli vsi skupaj ven – ce hostel. Tik pred hostlom smo ulovili bloco tolkalcev. Ritme sambe je bilo slisati po celem pelourinhu. Vzdusje je bilo skoraj kot na karnevalu. Ljudje na ulicah, razposajenost, samba, alkohol… Kako uro smo poplesavali v ritmih bobnov na mali praçi nekje sredi Pelourinha. Ko je glasba prenehala smo se premaknili v nek pajzl s sambo. Bilo je kar dosti ljudi in dosti lepih pup. Nasmeh, spogledovaje, quer dançar? Po petih minutah punca vprasa, ce imam punco. Ne. Pa spis sam? Emm. Jaz bi samo plesal. Aha, ok cao! No, prej mi je razlozila, da dela v trgovini, da zasluzi malo in da pac ponoci dela v Pelourinhu. Smola!

Cez cas smo se premaknili v nek temacen Reggae bar. Polno revezev je bilo pred njim, vsak je hotel kak novec. Ker nismo imeli nic, je gospa hotela to preveriti in je zelo na skrito odprla torbico norvezanki… tu sem jo ustavil. Z Jeffom sva spoznala dve lustni punci iz Petroline. Studentki strojnistva. Malo sva bila v dvomih, ce sta res studentki (zaradi moje prejsnje izkusnje). Recimo, da sta bili. Vecer smo prezibali v ritmih Regija, izmenjali stevilke mail. In ob zelo pozni uri, ko ni bilo vec nikogar na ulicah Pelourinha poljubili dekleta v slovo in se odpravili proti hostlu (ki je bil nekako minuto hoda proc). Po desetih metrih naju z Jeffom obstopi nekih 5 frocov, ki so hoteli denar. Oziroma vse kar pac imava pri sebi. Jeffa so to noc ze oropali (kupil je nicvredno ogrlico za 10 evrov), tako da je bil le ob uro, jaz pa ob dva reala in telefonsko stevilko deklet (kar je bila tudi najvecja tragika). 🙂 Izkusnja je bila res zanimiva. Ni bilo prevec grozno, ker fantje niso pokazali nikakrsnega orozja ali kar koli, poleg tega pa so bili za galvo ali dve manjsi od naju (kaksnih 12 let). No, hoteli so tud moje sandale, ki pa jih nisem dal. 🙂 Eden od njih je hotel biti prijazen in je zelel ubogima turistoma pokazat se pot do hostla. Smeh! Se malo in bi ga uzgal.

No, to je bila po mojem najbolj zanimiva noc, ki sem jo dozivel tule v Braziliji – od osvajanja prostitutke do scene iz Bozjega mesta. 😀 Pa ne povedat mami!

Advertisements




Karneval, crnke in prebavne motnje

2 03 2009

Tokrat bom pisal samo o Karnevalu. Karneval je v Braziliji cas, ko je se cela drzava ustavi. Ljudje vzamejo dopust (pri nas so se delale le nujne operacije) in se prepustijo zabavi, alkoholu, in razposajenemu razpolozenju. Naceloma traja karneval isto casa kot pri nas Pust, a v nekaterih mestih (npr. Salvador), traja karneval cel mesec. 🙂
 
Z Vladimirjem sva se po nasvetu poznavalecev odpravila v Olindo, mestece poleg Recife-ja. Po besedah boemov in nadebudnih studentov v Fortalezi, je tam najboljsi karneval v Braziliji. Do tega najboljsi, sva po nekaj izkusnjah postala ze malo skepticna (jutri grem recimo na najlepso plazo v braziliji). 14 ur sva se fijakala z avtobusom agencije. Razpolozenje je bilo podobno temu, ko se peljes na absolventski izlet, ali ekskurzijo v Beograd. Bobni, prepevanje, postanek 10 minut po odhgodu – za nakupit pivo, ker ga je ze zmanjkalo. Midva sva zacela zlahka in noc mirno prespala.
 
V Recife smo prispeli precej pozno, tako da smo zamudili glavni dogodek v Recifeju – Gallo do Madrugada, ko se 1.5 milijona ljudi odpravi na ulice, vsi moski pa se nasemijo v zenske. Skoda. Tako da smo se odpravili direktno v Olindo. Olinda je res lepo, staro kolonialno mestece. Seksi tlakovane ulice se dvigajo na dveh hribckih nad morjem, obrascajo pa jih palme. Lepo. Ulice pa so bile nabite z mnozico in se enkrat mnozico ljudi. Prvi obcutek je bil, kako vsi ti prepoteni in (verjetno) pijani ljudje smrdijo. Najprej se ti kar malo gravza se rinit tam, ko si vsi brisejo svic v tebe, ampak scasoma postanes del tega sincicija. Povedali so nama, da je v Olindi prav, da poljubis cim vec deklet ali fantov. Ena policajka, ki smo jo slucajno spoznali, jih je v prvem dnevu poljubila kar enajst. Brazilci imajo en lep izraz za take punce. Gato velho. 🙂
Sobo sva si delila s Paulom, fantom iz Fortaleze in pa se enim deckotom, ki smo ga spoznali sele naslednje jutro (malo je zalutal). S Paulom smo si tako utirali pot po ulicah Olinde in iskali dekleta. V Olindi je pravilo, da moras nosit kostum (drugje v Braziliji to ni v navadi – le cachaça povsod tece v potokih). Jaz sem se nasemil v resevalca lepih deklet. Res uspesna maska. 🙂 Vladimir je bil zdravnik, Paulo pa je bil klovn. Prvi dan je minil brez ekscesov. Zvecer se je prav nemarno uscalo, tako da smo se mokri kot misi primajali do hotela. Ker dez ni in ni prenehal, smo pograbili Paulovo idejo, da gremo z njim in njegovimi prijatelji v disko. Jaz kolikor sem previden (pac nekaj mi je smrdelo), sem malo pobrskal po Lonely Planetu in hitro ugotovil, da je Metropolis /the best and the hottes gay club in town/. Razlozil sem to Paulu in resno se je usedel, ter 5 minut strmel v Lonely Planet (ceprav ne zna niti besede anglesko). Pa smo vseeno sli, ker druge opcije ni bilo in ker so bili tam Paulovi prijatelji. Klub je bil kar velik. Dva flora, dva bara in polno lepih fantov. Ter nekaj punc. Ki so se poljubljale med sabo. Pac prvic sem bil v gay klubu in nekaj casa smo rabili, da smo se akumulirali na situacijo. Pomagalo je pivo. 🙂 Muzika pa je bila res odlicna. Elektronika, hiti. Res ni bilo tezko zaceti poplesavat. Cez cas smo menjali flor in spili se eno pivo s Paulovim prijateljem (ki je plesal brez majice). Cez cas je Paulo zalizal enega od lepih fantov in tancica skrivnosti se je razblinila. 🙂 Vecer je bil res odlicen – veckrat sem se spomnil na KMS, ko ima kak elektrofaks ali strojna zur in mocno prevladujejo moski. Muzika je bila super, tako da smo domov prisli ob sestih zjutraj. Tako, moj prvi gay party. :))
 
Drugi dan pa zopet Olinda. S Paulom smo krozili po ulicah in iskali punce. Tudi on je rekel, da danes bo pa poljubil punco (right). Slika je bila vec ali manj enaka kot prvi dan. Nasli smo nekaj blocotov frevota. Frevo je glasba znacilna za recife. Sestavljajo jo bobni in pa trobila. Vse skupaj izgleda kot nek vojni pihalni orkester. Ti orkestri potem korakajo skozi mesto in seme se jim prikljucijo, ter poplesujejo za njimi. To smo storili tudi mi in hodili z njimi do prvega krizisca. Potem pa so s stirih ulic zaceli ljudje v trenutku potiskati in nastala je velika gneca. Na sreco vecje panike ni bilo in ljudje niso nikogar poteptali. Ceprav, kaksno rebro je verjetno pocilo in marsikdo je najbrz ostal brez denarja. Meni so sneli samo stetoskop z ramen. Tako da potem sem bil sposoben samo se umetnega dihanja. Seveda smo se izgubili, vsakega so potisnili v svojo ulico in po kaksne pol ure smo se celo nasli.
Nasli pa smo tudi Ruo dos Viados – gay ulico. Na veselje Paula in na ne ravno veselje mene in Vladimirja. Spet enaka slika kot dan prej v disku. Polno fantov. In vsi so klicali `Doutor, doutor! Estou com doe. Preciso do ajuda!`  in kazali na zelo specificen del telesa, ki jih boli. Druge je zanimalo ce sva proktologa ali urologa. Skratka, ni se pametno obleci v zdravnika v gay ulici. Nekako niso verjeli, da imava midva z Vladimirjem raje punce. Bolje je uzgala taktika, da sva par. Porkadus! 🙂 Paulo pa je bil v sedmih nebesih. Res je dolgo trajalo, preden smo se odpravili s te ulice. Precej bolj zadovoljni kot dan prej smo se odpravili v hotel. Vsak je dobil nekaj zase.
 
Zvecer smo se odpravili v Recife Antigo. Pridruzil se nam je Paulov stric. (Nekako mi ni jasno, zakaj gre fant pri sestindvajsetih na karneval s teto in stricem. Sploh pa ne potem, ko je razlozil, da ima na mesec stipendije 3000R$ in da od starsev dobi se 2000. To znese 1500evrov – in brazilija je poceni). No, kakorkoli. Stric je Paula malo motil. Zato je predlagal, da se ga gverilsko znebimo. Se kao izgubimo v mnozici. Meni se je zdelo to svinjsko grdo, ampak stric ni bil moj, tako da… Sem se pac izgubil – vse za to, da bi Paolo lahko mirno iskal fante. Merda in brazilski geji! Ne bom omenjal, da se potem skoraj eno uro nismo nasli, kljub dogovorjeni lokaciji.
Sledeci dan smo preziveli na plazi, ki jo krasijo opozorila, da imas tu dobro moznost, da te raztrga morski pes. Potem pa sva se z Vladimirjem sama (!!) odpravila v Recife Antigo in slika je bila vec kot drugacna od prejsnjega dne. Namesto mnozice, so pisane ulice krasile pobvorke tematskih mask. Arabci, Kreoli, Kralji, Indijanci. Svega in svasta. In vsak s svojimi glasbili. Najbolj stevilcni so bili tolkalci in res je bil uzitek opazovati bobnarke, kako strumno korakajo skozi mesto z bobnom, ki je skoraj vecji od nje. Ta vecer sem nasel precej hvlaeznih motivov za moj fotoaparat.
 
Zadnji dan Karnevala smo po dnevu predaha zopet preziveli v Olindi. Pocitek nam je ocitno dobro del, saj je bil ulov res dober. Paulo se je odlocil, da tokrat pojde sam, od naju pa si je izposodil zdravnisko opravo (res sva imela zavidljiv uspeh z njo). Zvecer sva se nasla z Urosem in Borutom, ki v Recifeju opravljata vaje iz Kirurgije. Res je bilo lepo govoriti Slovensko po vec kot mesecu dni (zgodilo se mi je, da sem ze sanjal v anglescini). Skupaj smo opravljali Brazilke in se smejali prigodam s Paulom. Na koncu smo rahlo majavi poiskali taksi in se odpeljali domov – kot pravi balkanci smo malo prepevali v taksiju. Pravo presenecenje pa nas je cakalo sele zjutraj. V vsaki postelji od najinih cimrov sta bili po dve postavi. Moj sosed si je vsaj ubodel punco – moja budilka ju zmotila ravno sredi jutranjega dela. Vladimir pa je dobro jutro prek nocne omarice zazelel Paulu in njegovemu novemu fantu. Eh ja. 🙂
 
Po zajtrku smo se polni vtisov podali na dolgo in nespecno pot do Fortaleze.





P p p Pomladna fešta

19 03 2008

Včeraj sem se tako rekoč, skoraj po naključju udeležil Pomladanske fešte Kluba Študentov Sežana, v ljubljanskem fensi lokalu Bachus.

Če mi ne bi sestra povedala, da bo žur in če mi ne bi prijatelj, ki zelo redko obsikuje tovrstne družabne dogodke, poslal SMSa, sploh ne bi vedel, da se bo fešta zgodila.

Na fešti so publiko dodobra razgreli portoroški band Sons. Fantje so špilali kar solidno, edino vokalist ni bil ravno po mojem okusu. Težava je bila ta, da je bila publika dokaj maloštevilčna – v začetnem delu koncerta so pred odrom poplesavale le tri fanice Sonsov. Dejstvo je, da se je fešte udeležilo le kakšnih 50 ljudi. Bila je ena tistih žurk, kjer te je sram iti na plesišče, ker boš skoraj edini tam, zato si raje kupiš eno pivo in ga srkaš v nedogled, ter spregovoriš tu in tam kakšno besedo z znanimi ljudmi.

Res sem pričakoval večji obisk. Celo vesel sem bil, da sem zvedel, da žur bo, ker s Sežanci nimam ravno veliko stikov, razen s tisto peščico, s katero se redno družimo. Zato sem bil toliko bolj razočaran, ko se vsa tista množica, ki sem si jo jaz predstavljal – konec koncev v Sežani premoremo “čez prst” več kot 500 študentov, ni prikazala. Če bi recimo prišlo na žur 20% od teh ljudi in bi vsak pripeljal še dva prijatelja, bi bilo v bachusu 300 ljudi in slika bi bila precej drugačna. Ampak po moji oceni jih več kot 50-60 res ni bilo.

Kaj je torej vzrok tako majhnemu obisku? Kraševci nismo družabni ljudje? Ne maramo žurov? Je bachus preveč “žabarski” lokal? Po mojem ne. Mislim, da tiči vzrok v insuficienci organizacije. Sam nisem nikjer opazil kakšnih plakatov za žur. Tudi po mailu nisem dobil nobenega povabila. Za facebook tudi še niso slišali. Morda delujem pametnjakovič, ampak nekoliko pojma o organizaciji takšnih stvari imam, zato vem, da se to planira in organizira na dolgi rok. Sestra je recimo dobila po mailing listi vabilo en dan pred žurko. Jaz nisem na mailing listi. Sigurno pa sem v neki klubski bazi e-naslovov, tako kot vsak drug študent s primorske, ki je kdaj prišel v stik s KŠS. Zakaj torej ne poslati maila vsem tem ljudem? Ga pač zbrišeš, če te moti. Tudi plakatov ne bi bilo težko razobesit po Sežani. In morda deliti flajerje po študentskem naselju?

Še en aspekt zgodbe me moti. Denar. Niti misliti si nočem, v koliko denarja je KŠS potrošil za včerajšnji večer. Rezervacija enega bolj fensi ljubljanskih lokalov, band, oglaševanje (ki ga ni bilo), … nekaj stane. Potem pa pride tako malo ljudi, pa še vstopnina je za člane brezplačna. Meni se zdi to škoda. Za ta denar bi sigurno lahko organiziral poleti v Sežani kak koncert več.

Veliko se govori o neaktivnosti mladih v Sežani. Sam tem govoricam po navadi nasprotujem. Menim, da MC Podlaga naredi vseeno veliko za srednješolsko mladino. KŠS pa? Ne vem. Nisem jim prinesel potrdila o vpisu, torej nisem član in nisem obveščen o njikovih aktivnostih. Zakaj bi potem sploh postal član, če me nikjer ne zbodejo, da bi bilo postati član dobro zame? Ne vem.

Škoda je, da si KŠS, organizacija, ki je bila včasih zelo aktivna, privošči tak kiks in se tako malo potrudi za študente svojega kraja. Rešitev je v novem vetru, boste rekli, – novi ljudje bodo znali bolje. Nisem prepričan. Brez pravega zgleda, je to težko.





Moker pršut in teran

12 08 2007

V Dutovljah je vsako leto, drugi vikend v avgustu, tradicionalni praznik pršuta in terana. Degustiral naj bi se pršut in teran naj bi tekel v potokih, poleg tega pa naj bi zvečer bil še koncert. Vendar nekakšna tradicija postaja tudi to, da je vsakič DEŽ. Lani je lilo kot iz škafa. Letos je le vsake toliko rahlo rosilo.

Tja pridem ob 22h, parkiram na nekem travniku, kamor so me usmerili gasilci (avtov polno). Igrajo trubači Donald the trumpet. Kul… Komada konec in napoved “Hvala, ker ste prišli! Tudi letos prireditev zaradi dežja žal prekinjamo. …”. Šmenta! Jaz pa sem prinesel celo marelo!

Tistih malo ljudi, ki so na štantih veselo degustirali vino se je počasi začelo redčit, pršute so že odmontirali s kavaletov in komaj smo dobili nekaj fetk. Pozneje sem zvedel, da je prireditev zavarovana v primeru slabega vremena. In da če jo prekinejo, jim zavarovalnica plača. Sej v bistvu je to strani organizatorja kar pametna poteza. Ker tistih morda 400 ljudi ziher ne bi prineslo noter stroškov organizacije. Je pa vseeno malo grenak priokus. Predvsem zato, ker potem dežja ni bilo več.

Naslednja postojanka naj bi bil hram v Tomaju. Ampak obstali smo na pl’ci v Dutovljah, kjer so pred gostilno fantje poprijeli harmoniko, bobne, bas in trobila. Kmalu nas je bila kar množica in pošteno smo ovirali promet skozi to kraško vasico. Zanimivo, da ni niti enkrat mimo pripeljala policija. Množica je bila čedalje bolj vesela. Pozdravljal sem stare znance in znanke in kramljal stvari, ki spadajo k takim prilikam. Vmes sem opazil še (po)znano blogerko, ki pa mi je ušla, preden sem jo uspel pozdravit. Vztrajal sem nekoliko dlje kot bi sicer, ampak sem bil dodobra zaparkiran. Ko je edini trezen človek iz neke družbe preparkiral tri avte, sem jo tudi jaz pobrisal domov.

Jutri pa dajte pri maši vsi fajn molit , da bo vreme lepo!