Kirurgija ali “Kako sem postal zdravnik”

5 08 2011

Po neprespani noči se nenadoma zbudim, in naslednji trenutek prične budilka igrati živahno brazilsko melodijo. Izpit!! Vstanem. Glava je težka. Ves zadet se oblečem in si v naslednjih dveh minutah hitim pripravljati zajtrk. Kruh z babičino marmelado. Cuker za možgančke. Čez slabe pol ure že sedim na biciklu in skozi mrzlo avgustovsko jutro drvim ob Celovški, centru naproti. Hladen vetrič me končno prebudi.

Pred zalo stavbo H Onkološkega inštituta parkiram svojo makino. Z dvigalom se povzpnem v četrto nadstropje. Ko izstopim, se skoraj zaletim v bejbo v beli halji, prijetnega nasmeha. „A, ti si pa verjetno tisti, ki išče prof. Snoja.“ „Mja, na izpit sem prišel.“ Namigne mi, naj ga kar na oddelku počakam in nato sledi petnajst minut kuliranja in meditacije na stolu sredi hodnika. Končno mine čas in povedo mi, da me profesor želi videti v drugem nadstropju.

Stisk roke, pristen pozdrav. „Kolega, a je zadnji izpit?“ „Ja, zadnji.“ „Aha, potem pa vse znate. Kaj pa boste potem?“ „Ammm, …“ Nekaj zbluzim, da so mi všeč vede, ki dajo hitre terapevtske rezultate, se izgovorim na urgentno medicino, anesteziologijo, da me le ne bi zafrkaval da bi kot morebitni bodoči kirurg moral kaj bolje znati.

Skupaj se odpraviva v malo operacijsko. Pove mi, da mu bom asistiral pri operaciji – ablaciji lokalno napredovalega tumorja dojke. Fino. Ker se nekaj zapleta s transportom pacientke iz sosednjega nadstropja, imava čas za nekaj vprašanj, ki mi jih zastavi v svoji zdravniški sobi. „No, kolega, tole rano po operaciji bova krila s Thierschovimi presadki. Kaj mi veste povedati o presadkih?“. Povem vse kar vem, profesor zadovoljen nadaljuje z naslednjim vprašanjem o celjenju rane. Sredi četrtega vprašanja o poškodbah glave mu zazvoni telefon in že greva v operacijsko. Na mizi leži pacientka z grdim, ulceriranim tumorjem, ki ga ni več moč pozdraviti. Potreben je paliativni poseg, ki ji bo omogočil kolikor toliko neboleče življenje do prerane smrti.

Pričnem si kirurško umivati roke, ko me doleti naslednje vprašanje: „Povejte mi kaj o hiperplaziji prostate.“ Medtem, ko se z gobico drgnem med prsti in potem še do komolcev, mu razlagam zakaj stari moški težko lulajo, kako jih zdravimo, on pa se že izgubi v operacijsko. Tam pa je gneča. Iz meni neznanih razlogov sedaj večje operacije onkologi opravljajo kar v MOP. Okrog mize se gnetejo tri sestre, anesteziologinja, profesor in pa asistent – moja malenkost. Inštrumentarke me oblečejo, nataknem si rokavice in ko je operacisko polje sterilno pokrito, pričneva z operacijo. Sem ter tja brizgne pod strop kakšna arterija, jaz pa pridno skrbim za hemostazo z zložencem in držim kljukice.

Ko je tumor že skoraj odstranjen in se vzdušje malo sprosti, zaslišim: „Katere zlome podlakti poznamo?“ Naštejem jih, povem da je najpogostejši zlom distalnega radiusa, profesorja pa zanima še, česa ne smemo spregledati pri tem zlomu. Povem mu, da je to zlom čolniča in da zato opravimo drugi teden po poškodbi kontrolni rentgenogram. Nadaljujeva z operacijo. Ko je tumor makroskopsko odstranjen in se trudiva naravnati mrežasti kožni presadek delne debeline na velikanski defekt na prsnem košu, dobim še vprašanje o pnevmotoraksu. Po tem me profesor ne sprašuje več. Ko je defekt končno pokrit in jaz po treh urah asistiranja in vmesnega odgovarjanja na vprašanja že malo utrujen, končno nastopi trenutek, ko slečeva modre plašče, profesorju pa se mudi: „A imate pri sebi indeks?“. Hitro ga stečem iskat v filter. Je to res konec?! „Kolega, a boste za konec zadovoljni z eno desetko?“ Brez besed sem. Napiše oceno, stisne roko in mi še nekaj dobrega zaželi. Ne vem več dobro kaj, ampak verjetno imam tako širok nasmeh, kot ga nisem imel že zelo dolgo. Res prijazen človek tale profesor Snoj. Pa ne le do ubogega študenta, temveč tudi do vseh ljudi s katerimi sva delala tiste tri ure.

Malo poskakujem v filtru, se počasi preoblečem in odpravim v sončen avgustovski dopoldan. Grem v trafiko v UKC. Kupim škatlo Rafaela in se odpravim do tajništva katedre za kirurgijo. Gospa Marija dobi Rafaelo, jaz pa se nasmejan, z zadnjim štempljem v indeksu odpravim v beli svet.





Noc v Pelourinhu

26 03 2009

Pred dvema dnevoma sem prispel  v Salavador. Velemesto na vzhodni obali Brazilije (no, saj so vsa na vzhodni obali…). Milijavzenkrat sem bil posvarjen, kako nevaren je Salvador in hkrati kako lepo je. Tako da sem imel kar malo respekta pred tem mestom. Odlocil sem se bivati kar v samem centru dogajanja, v starem mestnem jedru, Pelourinhu. Tu je polno hostlov, kjer zelo hitro najdes druzbo. Ko se vse norvezanke in danka nalispale (kar je trajalooo), smo sli vsi skupaj ven – ce hostel. Tik pred hostlom smo ulovili bloco tolkalcev. Ritme sambe je bilo slisati po celem pelourinhu. Vzdusje je bilo skoraj kot na karnevalu. Ljudje na ulicah, razposajenost, samba, alkohol… Kako uro smo poplesavali v ritmih bobnov na mali praçi nekje sredi Pelourinha. Ko je glasba prenehala smo se premaknili v nek pajzl s sambo. Bilo je kar dosti ljudi in dosti lepih pup. Nasmeh, spogledovaje, quer dançar? Po petih minutah punca vprasa, ce imam punco. Ne. Pa spis sam? Emm. Jaz bi samo plesal. Aha, ok cao! No, prej mi je razlozila, da dela v trgovini, da zasluzi malo in da pac ponoci dela v Pelourinhu. Smola!

Cez cas smo se premaknili v nek temacen Reggae bar. Polno revezev je bilo pred njim, vsak je hotel kak novec. Ker nismo imeli nic, je gospa hotela to preveriti in je zelo na skrito odprla torbico norvezanki… tu sem jo ustavil. Z Jeffom sva spoznala dve lustni punci iz Petroline. Studentki strojnistva. Malo sva bila v dvomih, ce sta res studentki (zaradi moje prejsnje izkusnje). Recimo, da sta bili. Vecer smo prezibali v ritmih Regija, izmenjali stevilke mail. In ob zelo pozni uri, ko ni bilo vec nikogar na ulicah Pelourinha poljubili dekleta v slovo in se odpravili proti hostlu (ki je bil nekako minuto hoda proc). Po desetih metrih naju z Jeffom obstopi nekih 5 frocov, ki so hoteli denar. Oziroma vse kar pac imava pri sebi. Jeffa so to noc ze oropali (kupil je nicvredno ogrlico za 10 evrov), tako da je bil le ob uro, jaz pa ob dva reala in telefonsko stevilko deklet (kar je bila tudi najvecja tragika). 🙂 Izkusnja je bila res zanimiva. Ni bilo prevec grozno, ker fantje niso pokazali nikakrsnega orozja ali kar koli, poleg tega pa so bili za galvo ali dve manjsi od naju (kaksnih 12 let). No, hoteli so tud moje sandale, ki pa jih nisem dal. 🙂 Eden od njih je hotel biti prijazen in je zelel ubogima turistoma pokazat se pot do hostla. Smeh! Se malo in bi ga uzgal.

No, to je bila po mojem najbolj zanimiva noc, ki sem jo dozivel tule v Braziliji – od osvajanja prostitutke do scene iz Bozjega mesta. 😀 Pa ne povedat mami!





Sever Brazilije (15.3.2009)

25 03 2009

Kar dolgo je ze od kar sem nazadnje pisal. Pred slabima dvema tednoma sem po dveh dnevih susenja perila v dezevnem vremenu zapustil Fortalezo. Namenil sem se na baje najlepso plazo v Braziliji (po besedah poznavalev iz Fortaleze), Jericoacoaro. Bil je lep soncen dan (kot umit po dveh dnevih dezja) in ko sem jaz prisel na avtobusno postajo, je bil avtobus ze poln. 🙂 Tako da sem sem v Jeri prispel pozno ponoci in cela dva naslednja dneva je padalo kot iz skafa. 🙂 Parkrat sem preklel vreme, ekvator in tropski dez in kupil karto za Parnaibo – in na predvecer odhoda so se na nebu izrisale zvezde. Vozili smo se s pick-upom. Glavna cesta je bila plaza in pa pescena steza skozi mangrove. Cez cas smo prispeli do lagune, ki smo jo preckali z zelo posebnim trajektom – splavom, ki sta ga potiskala dva zamorca z dolgima palicama. Na tem pick-upu sem spoznal dve Avstralki in Nemko, s katerimi smo potem nadaljevali pot proti skupnemu cilju, parku Lençois Maranhenses. Ta dan smo se trikrat menjali prevozno sredstvo. Zadnji del poti je bil res fantasticen – voznja sredi nicesar, sem in tja pa kocica pokrita s palmovimi listi in otroci, ki mahajo dzipu. Skoraj kot v Afriki. Kocno smo prispeli v zadnjo postojanko tega dneva – vasico Paulino Neves, ki je imela tocno eno Pousado, eno restavracijo in en bar (no, bolj javno hiso). Imeli smo obilno vecerjo – 10 ljudi iz razlicih koncev sveta se je najedlo rib, mesa, fizola, riza, solate… Naslednji dan smo spet nadaljevali v pick-up. Voznja je bila res adrenalinska – cez pasnike, skozi mocvirje, pescene sipine. Nekajkrat smo se posteno nagnili, tako da so avstralke prav veselo vrescale. Njihov strah je dobil potrditev, ko smo se peljali mimo prevrnjene prikolice, polne opek. Nastanili smo se v obrecnem mestecu Barreinhas – kot da bi rekel Senozece. Spal sem v pousadi za 3 evre na noc (komarji na wc-ju so bili dodatna vrednost – tako da se 3 dni nisem stusiral). Sledeci dan smo neredili izlet z gliserjem po reki – do izliva v ocean. V reki in mangrovah ob njej naj bi mrgolelo krokodilov in tudi kaksno Boo bi lahko nasli, ampak nismo imeli te srece, ceprav smo se peljali pocasi in potihem kot pravi lovci. Vse kar smo videli je bilo nekaj pticev in pa opica, ki je naucena, da napade rukzake turistov in ti pregrizne plastenko polno vode. Po izlezavanju na plazi in kosilu v mestecu s petimi hisami smo se odpravili do koncne destinacije – velikih sipin Lençois Maranhenses ob obali atlantskega oceana. Po precenju nekaj luz s crno vodo (in mojemu ugibanju koliko tropskih parazitov zivi v tej vodi polni dreka krav in koz), smo se povzpeli na prvo sipino in obnemeli. Pred nami je bila puscava belega peska, na vznozju vsake sipine pa jezerce. Skoraj eno uro so skljocali aparati, nato pa smo se okopali v jezercih. Vsak si je lahko izbral svojega. Naslednji dan smo naredili se en izlet do Lagoe Bonite. To je eno zelo veliko jezero sredi sipin. Je dokaj globoko in v njem zivijo tudi male ribice. Tako imenovani vodic nam je razlozil, da so te sipine (park je velik kot mesto Sao Paulo) nastale zaradi izredno mocnega vetra, ki piha z morja. V dezevni dobi pa se med sipinami nabere dezevnica. Da bi kar koli zrastlo, je prevetrovno. V susnem obdobju jezerca presahnejo in pesek ni vlazen, zato veter sipine vsako leto popolnoma preoblikuje. Razgledi so res fantasticni in kar ne mores se jih nauziti, zato vsakic splezas na naslednjo sipino, da bi videl, ce je naslednje jezero bolj modro kot prejsnje ali pa je morda zeleno. 🙂 Naslednja destinacija je bilo mesto Sao Luis. Staro kolonilano mesto, polno starih, propadajocih zgradb. Ulice precej spominjajo na lizbono, ce odmislis propadajoce zgradbe. Ponoci so ulice starega mesta precej osamljene in prvic v Braziliji se nisem pocutil ravno varno. Z Mihaelo sva si ogledala tudi mestece Alcantara, se eno verzijo kolonialne vasice. Precej fotogenicno. Po tezkem premisleku je sledil velik premih proti vzhodu – 20 ur na avtobusu do Fortaleze, izlezavanje na plazi s Fabiom, nato pa se 8 ur na peklensko mrzlem busu do Natala. Natal se mi je zdelo precej brezvezno mesto (lepa plaza, to pa je tudi vse), zato sem se odpravil na se eno zurersko plazo, Praia da Pipa, da vidim, ce bo tudi tu 3 dni dezevalo. Danes sem imel kar sreco, dezuje samo zdaj, ko pisem te vrstice. 🙂





Karneval, crnke in prebavne motnje

2 03 2009

Tokrat bom pisal samo o Karnevalu. Karneval je v Braziliji cas, ko je se cela drzava ustavi. Ljudje vzamejo dopust (pri nas so se delale le nujne operacije) in se prepustijo zabavi, alkoholu, in razposajenemu razpolozenju. Naceloma traja karneval isto casa kot pri nas Pust, a v nekaterih mestih (npr. Salvador), traja karneval cel mesec. 🙂
 
Z Vladimirjem sva se po nasvetu poznavalecev odpravila v Olindo, mestece poleg Recife-ja. Po besedah boemov in nadebudnih studentov v Fortalezi, je tam najboljsi karneval v Braziliji. Do tega najboljsi, sva po nekaj izkusnjah postala ze malo skepticna (jutri grem recimo na najlepso plazo v braziliji). 14 ur sva se fijakala z avtobusom agencije. Razpolozenje je bilo podobno temu, ko se peljes na absolventski izlet, ali ekskurzijo v Beograd. Bobni, prepevanje, postanek 10 minut po odhgodu – za nakupit pivo, ker ga je ze zmanjkalo. Midva sva zacela zlahka in noc mirno prespala.
 
V Recife smo prispeli precej pozno, tako da smo zamudili glavni dogodek v Recifeju – Gallo do Madrugada, ko se 1.5 milijona ljudi odpravi na ulice, vsi moski pa se nasemijo v zenske. Skoda. Tako da smo se odpravili direktno v Olindo. Olinda je res lepo, staro kolonialno mestece. Seksi tlakovane ulice se dvigajo na dveh hribckih nad morjem, obrascajo pa jih palme. Lepo. Ulice pa so bile nabite z mnozico in se enkrat mnozico ljudi. Prvi obcutek je bil, kako vsi ti prepoteni in (verjetno) pijani ljudje smrdijo. Najprej se ti kar malo gravza se rinit tam, ko si vsi brisejo svic v tebe, ampak scasoma postanes del tega sincicija. Povedali so nama, da je v Olindi prav, da poljubis cim vec deklet ali fantov. Ena policajka, ki smo jo slucajno spoznali, jih je v prvem dnevu poljubila kar enajst. Brazilci imajo en lep izraz za take punce. Gato velho. 🙂
Sobo sva si delila s Paulom, fantom iz Fortaleze in pa se enim deckotom, ki smo ga spoznali sele naslednje jutro (malo je zalutal). S Paulom smo si tako utirali pot po ulicah Olinde in iskali dekleta. V Olindi je pravilo, da moras nosit kostum (drugje v Braziliji to ni v navadi – le cachaça povsod tece v potokih). Jaz sem se nasemil v resevalca lepih deklet. Res uspesna maska. 🙂 Vladimir je bil zdravnik, Paulo pa je bil klovn. Prvi dan je minil brez ekscesov. Zvecer se je prav nemarno uscalo, tako da smo se mokri kot misi primajali do hotela. Ker dez ni in ni prenehal, smo pograbili Paulovo idejo, da gremo z njim in njegovimi prijatelji v disko. Jaz kolikor sem previden (pac nekaj mi je smrdelo), sem malo pobrskal po Lonely Planetu in hitro ugotovil, da je Metropolis /the best and the hottes gay club in town/. Razlozil sem to Paulu in resno se je usedel, ter 5 minut strmel v Lonely Planet (ceprav ne zna niti besede anglesko). Pa smo vseeno sli, ker druge opcije ni bilo in ker so bili tam Paulovi prijatelji. Klub je bil kar velik. Dva flora, dva bara in polno lepih fantov. Ter nekaj punc. Ki so se poljubljale med sabo. Pac prvic sem bil v gay klubu in nekaj casa smo rabili, da smo se akumulirali na situacijo. Pomagalo je pivo. 🙂 Muzika pa je bila res odlicna. Elektronika, hiti. Res ni bilo tezko zaceti poplesavat. Cez cas smo menjali flor in spili se eno pivo s Paulovim prijateljem (ki je plesal brez majice). Cez cas je Paulo zalizal enega od lepih fantov in tancica skrivnosti se je razblinila. 🙂 Vecer je bil res odlicen – veckrat sem se spomnil na KMS, ko ima kak elektrofaks ali strojna zur in mocno prevladujejo moski. Muzika je bila super, tako da smo domov prisli ob sestih zjutraj. Tako, moj prvi gay party. :))
 
Drugi dan pa zopet Olinda. S Paulom smo krozili po ulicah in iskali punce. Tudi on je rekel, da danes bo pa poljubil punco (right). Slika je bila vec ali manj enaka kot prvi dan. Nasli smo nekaj blocotov frevota. Frevo je glasba znacilna za recife. Sestavljajo jo bobni in pa trobila. Vse skupaj izgleda kot nek vojni pihalni orkester. Ti orkestri potem korakajo skozi mesto in seme se jim prikljucijo, ter poplesujejo za njimi. To smo storili tudi mi in hodili z njimi do prvega krizisca. Potem pa so s stirih ulic zaceli ljudje v trenutku potiskati in nastala je velika gneca. Na sreco vecje panike ni bilo in ljudje niso nikogar poteptali. Ceprav, kaksno rebro je verjetno pocilo in marsikdo je najbrz ostal brez denarja. Meni so sneli samo stetoskop z ramen. Tako da potem sem bil sposoben samo se umetnega dihanja. Seveda smo se izgubili, vsakega so potisnili v svojo ulico in po kaksne pol ure smo se celo nasli.
Nasli pa smo tudi Ruo dos Viados – gay ulico. Na veselje Paula in na ne ravno veselje mene in Vladimirja. Spet enaka slika kot dan prej v disku. Polno fantov. In vsi so klicali `Doutor, doutor! Estou com doe. Preciso do ajuda!`  in kazali na zelo specificen del telesa, ki jih boli. Druge je zanimalo ce sva proktologa ali urologa. Skratka, ni se pametno obleci v zdravnika v gay ulici. Nekako niso verjeli, da imava midva z Vladimirjem raje punce. Bolje je uzgala taktika, da sva par. Porkadus! 🙂 Paulo pa je bil v sedmih nebesih. Res je dolgo trajalo, preden smo se odpravili s te ulice. Precej bolj zadovoljni kot dan prej smo se odpravili v hotel. Vsak je dobil nekaj zase.
 
Zvecer smo se odpravili v Recife Antigo. Pridruzil se nam je Paulov stric. (Nekako mi ni jasno, zakaj gre fant pri sestindvajsetih na karneval s teto in stricem. Sploh pa ne potem, ko je razlozil, da ima na mesec stipendije 3000R$ in da od starsev dobi se 2000. To znese 1500evrov – in brazilija je poceni). No, kakorkoli. Stric je Paula malo motil. Zato je predlagal, da se ga gverilsko znebimo. Se kao izgubimo v mnozici. Meni se je zdelo to svinjsko grdo, ampak stric ni bil moj, tako da… Sem se pac izgubil – vse za to, da bi Paolo lahko mirno iskal fante. Merda in brazilski geji! Ne bom omenjal, da se potem skoraj eno uro nismo nasli, kljub dogovorjeni lokaciji.
Sledeci dan smo preziveli na plazi, ki jo krasijo opozorila, da imas tu dobro moznost, da te raztrga morski pes. Potem pa sva se z Vladimirjem sama (!!) odpravila v Recife Antigo in slika je bila vec kot drugacna od prejsnjega dne. Namesto mnozice, so pisane ulice krasile pobvorke tematskih mask. Arabci, Kreoli, Kralji, Indijanci. Svega in svasta. In vsak s svojimi glasbili. Najbolj stevilcni so bili tolkalci in res je bil uzitek opazovati bobnarke, kako strumno korakajo skozi mesto z bobnom, ki je skoraj vecji od nje. Ta vecer sem nasel precej hvlaeznih motivov za moj fotoaparat.
 
Zadnji dan Karnevala smo po dnevu predaha zopet preziveli v Olindi. Pocitek nam je ocitno dobro del, saj je bil ulov res dober. Paulo se je odlocil, da tokrat pojde sam, od naju pa si je izposodil zdravnisko opravo (res sva imela zavidljiv uspeh z njo). Zvecer sva se nasla z Urosem in Borutom, ki v Recifeju opravljata vaje iz Kirurgije. Res je bilo lepo govoriti Slovensko po vec kot mesecu dni (zgodilo se mi je, da sem ze sanjal v anglescini). Skupaj smo opravljali Brazilke in se smejali prigodam s Paulom. Na koncu smo rahlo majavi poiskali taksi in se odpeljali domov – kot pravi balkanci smo malo prepevali v taksiju. Pravo presenecenje pa nas je cakalo sele zjutraj. V vsaki postelji od najinih cimrov sta bili po dve postavi. Moj sosed si je vsaj ubodel punco – moja budilka ju zmotila ravno sredi jutranjega dela. Vladimir pa je dobro jutro prek nocne omarice zazelel Paulu in njegovemu novemu fantu. Eh ja. 🙂
 
Po zajtrku smo se polni vtisov podali na dolgo in nespecno pot do Fortaleze.





Kirurgija ni od muh (Ceprav tudi muha zaide v operacijsko v Braziliji)

18 02 2009

Verjetno se sprasujete, cemu se tako dolgo ne ogasim. Vzrok tokrat, za spremebo, niso zurke ki trajajo pozno v noc, temvec ta, da vsak dan pridno delam v bolnici in pridem domov precej zmatran. Tako, da tudi za plazo ni casa. Vikend je minil zelo hitro. V soboto sem se imel namen odpravit v t.i. hribe, vendar sem zamudil avtobus. Tako sem se odpravil na plazo. Prvi v treh tednih z avtobusom. Spocetka je slo vse kot po maslu. Nasel sem pravi bus, potem pa sem skoraj uro cakal na napacni postaji. No, se zgodi. Sploh zabitemu gringotu (gringoti so vsi, ki niso iz brazilije). Dan sem zabil na plazi, popoldan pa sem sel na rojstni dan Rafaelovega prijatelja. Prvi vtis je bil kot osmica, le bazen sredi dvorisca, je kvaril podobnost – polno miz, veseli ljudje, pijace na pretek, glasba. Tam sem tudi naredil svojo prvo Caipirinho. Baje je bila premalo cukrana. Vescino sem izpopolnil do konca vecera. 🙂 Zabava se je koncala dokaj zgodaj za slovenske razmere. Ko je padel mrak so se ljudje zaceli poslavljati (sploh dekleta brez parov), tako da nas je ostalo le pet fantov, in dve sitni punci. Ena je zagnjavila Rafaelu in fant ni imel casa niti preoblec si kopalk, ze jo je moral peljat domov. hmm (se bom vzdrzal nadaljnih komentarjev). Tako nas je ostalo le se pescica ter mocno pijan slavljenec in njegovi starsi – tudi zelo zidane volje (sploh mama se je zelo zanimala za gringota).

V nedeljo mi je celo uspelo ujeti pravi avtobus za Guaramirango. Sledile so 4 ure v guncajocem avtobusu, ki nas je vozil skozi hribovje, ki ga prerascajo palmovi gozdovi, bananovci, in se vrsta drugi palm in sadezev, ki jim ne vem imena. Zelo lepo in precej neobljudeno. Guaramiranga je malo selo sredi teh hribov, nekih 900m visoko. Tu to smatrajo za gore. Res je tam malo bolj zmerno podnebje – ponoci temperatura pade celo pod 20 stopinj, kar je ze zelo mraz, kot pravijo tu. Meni je bilo pravo olajsanje. 🙂 Samo vasico prehodis v 15 minutah in s tem vidis tudi vse znamenitosti – dve zaklenjeni cerkvi. Vecina ljudi iz Fortaleze pobegne tja za vikend, ali pa peljejo punco na enega od stevilnih slapov v okolici – enega sem si ogledal tudi sam in tvegal voznjo z moto taxijem. Taksistu sem vzel celado, tako da je bil revez zaradi vetra prisiljen voziti pocasi. 🙂

Sicer pa dnevi minevajo res delavno. Ta teden sem vsak dan ostal v bolnici skoraj deset ur. Vztok temu je tudi ta, da na splosni krg dolocene dneve operiramo samo popoldan. Malo bolje sem spoznal brazilski zdravstveni sistem in mi ni nic kaj prevec vsec. V osnovi je enak kot slovenski – javni sektor (brezplacen za vse). Poelg tega pa imajo se privatne bolnice in ambulante, ki so (verjetno) zelo na nivoju, te pa si lahko privoscijo le zelo bogati. Javne bolnice so precej boge. Nasa univerzitetna bolnica recimo v ambulanti nima merilca tlaka. Pa tudi rok si ne razukuzujemo med pregledi. Tudi mila ponavadi zmanjka. No, vsaj znanje je zelo na nivoju (nasa mf se lahko samo zgleduje). Ostale bolnice tu so kar se znanja tice baje zelo boge – ker zdravniki tu ne rabijo delat specializacije in v eni bolj zakotni bolnici je potem tak zdravnik vse – internist, kirurg in porodnicar. In ponavadi delo opravi bolj tako-tako. Tako da v naso univerzitetno bolnico dobivamo paciente z ze zelo slabo klinicno sliko. Polno je ze zelo napredovalih rakov. Recimo raka poziralnika in pankreasa je precej. Vsak drug pacient ima zolcne kamne – posledicno je veliko holecistektomij.

Zelo eksoticna je bila pacientka, gospa okoli 40let. Z velikim trebuhom, kot nosecnica. Trebuh ji je zrasel v treh mesecih in k zdravniku je sla sele, ko je zacela izgubljati tezo. Trebuh je bil mehke konsistence in UZ je nakazal cisto. Se zdaj mi je zal, da sem zamudil, operacijo ko so potegnili ven ovarijsko cisto, ki je tehtala 7kg in bila v premeru krepko vecja od 40cm. Komentar pacientke naslednje jutro je bil, da se pocuti kot mamica. 🙂 Kot sem rekel, je znanje tu zelo na nivoju. Sistem je tu precej drugacen kot pri nas, kjer studente skoraj odganjajo proc od pacientov. Tu sprejeme v celoti delajo studentje zadnjih letnikov, ravno tako vodijo paciente. Tudi porode vodijo studentje (eden jih je v svoji “karieri“ vodil kar 50). Seveda jih nadzoruje mentor. Ampak le nadzoruje in pomaga. Delajo pa kot crna zivina. Studentje zadnjega letnika so v bolnici od 7h zjutraj do 7h zvecer, na mesec pa imajo po 3 24 urna dezurstva. Praksa pri njih traja zadnji dve leti studija. Sam bi si res zelel takega studija, da bi lahko v praksi delal stvari, ne pa predvsem teoreticno, seveda pa ne v taki kvaniteti. Specializanti v bolnici prakticno zivijo. Mislim, da so doma res zelo malo. Specializacija pri njih ni obvezna. So pa specializacije precej krajse (ceprav ce odstejes ure ko so doma od 168, mislim da se vedno delajo vec kot 100 ur v tednu). Splosna kirurgija recimo traja 2 leti, plasticna pa se dodatne 3.

Danes sem bil drugic na plasticni kirurgiji (Juhej!). Dr. Alison je res faca. Stalno govori (pravi, da hoce trenirati anglescino), med operacijami pa poslusa boba marleya, electronico, sambo, … Tako da je res fino. Operacije so bile zanimive – dvakrat plastika uhljev (enemu mrtvo pijanemu revezu je njegov prijatelj psihopat odkriznil del obeh uhljev, ker se pijanec iz psihopata prevec rad delal norca), drugi pacient pa je imel strleca usesa (sploh ni lahka operacija naredit nov uhelj). Sem bil res navdusen, kako lep uhelj se da naredit iz Hugota. Eni gospe smo delali blefaroplastiko – odstranili odvecno kozo na vekah, tako da bo zgledala bolj mladostna in da bo imela vecje vidno polje. Izrezali pa smo tudi en bazalno-celicni karcinom in defekt (na nosu) popravili s prostim reznjem. Zanimivo. Tako da… vtis tega tedna je, da kirurgi niso samo mehaniki, ampak tudi mojstri, ko je treba. Upam, da zaidem se kaj na plastiko!





Fortaleza, 9.2.2009

14 02 2009

Hej! Hiter update… Z mano vse kul. V soboto sva z vladimirjem spet sla na predkarneval, vceraj pa smo dan preziveli na plazi. Ful so bli veliki valovi. Potem smo sli z rafaelovim bratom fabimo se v en place Zembi Ze ali nekaj takega, kjer vsak vecer igrajo sambo stari macki. Zelo dobro! Sledila je vecerja v sushi house-u. Sem drugic jedel sushi in mi ni ravno nekaj posebno dober. Ampak fabio pravi, da je kot marihuana. Da ga moras probati veckrat, da te zasvoji. Bo ze res. 🙂
 
Danes sem bil pa priden. Sem bil do petih popoldan v bolnici in sem asistiral pri treh operacijah. Prvo smo laparaskopsko odstranili zolcnik eni gospe, potem je sledila ena cisto kratka op. Popravili smo defekt v trebusni steni pri enemu gospodu, ki je imel kilo. Na koncu pa smo se naredili nefrektomijo (odstranili ledvico) pri eni starejsi gospe. Res je imela ogromno ledvico. Je merila kaksnih 40cm in tehtala kake  3kg. Ponavadi je ledvica velika 12cm in vaga 250g. Tako da je bilo zanimivo. Naredil sem tudi svoje prve sive, ki bodo nekomu koristili. Tako da se zacenjam ucit. 🙂 Imam kar fajn mentorje. En mlad specialist in ena specializantka (zelo lustna, a zal porocena-to objokujejo vsi kirurgi na oddelku). Oba znata anglesko (kar je tu redkost), tako da mi tudi kaj razlozita.
 
Zdaj pa laufam pod tus in grem na rakovice z rafaelom in leitizio.





Fortaleza, slike

14 02 2009