Liffe (je mimo)

24 11 2008

Pa je mimo, 19. Liffe. Ko sem prvič preletel letošnji program, sem ostal precej hladen. Retrospektive tokrat res niso bile po moji volji. Sem pa vseeno izbral kar pet filmov in moram reči, da sem imel letos res srečno roko – niti eden od petih filmov me ni razočaral. Ogledal sem si: Umetnost negativnega mišljenja, Jaz sem iz Titovega Velesa, Ex bobnar, Štiri noči z Anno in Elitni vod. Ker pa mi radovednost ni dala miru, sem si na malem zaslonu ogledal še Gomorro. Pa pojdimo kar po vrsti…

Umetnost negativnega mišljenja (Kunsten å tenke negativt)

Moj prvi komentar je bil “Tak film si lahko izmislijo samo skandinavci!”. Grob in obešenjaški humor v tej črni komediji res nima meja. Sam sem se večrat krohotal na ves glas in dvorana z mano. Nekateri gledalci pa so molče trpeli do konca. Gledati tetra- in paraplegike, kako skušajo reševati svoje probleme in si ne zatiskati oči pred lastno nemočjo, je težko. Večkrat smo sami pretirano uvidevni do invalidov, ker nam je neugodno ob njihovi stiski. Film ruši ta tabu. Spremljamo skupino za samopomoč, ki skuša pomagati glavnemu “junaku” iz globeli depresije, v katero ga je pahnila prometna nesreča in ga priklenila na invalidski voziček. Vsi so srečni in zadovoljni s svojim življenjem. Toda naš junak iz njih potegne najtemnejše frustracije in težave. Ponovno spoznajo, da nikoli več ne bodo seksali, si sami odprli piva, celo, da sami niso sposobni storiti samomora. Smeh skozi solze.

Jaz sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles)

Zgodba govori o treh sestrah. Narkomanki, ki si išče moža, lokalni lepotici, ki skače s cveta na cvet in sedemindvajsetletni devici, ki si od vsega najbolj želi zanositi. Tri zgodbe, ki jih je nemogoče združiti, razen v resničnem življenju. Za vse tri je edina pot iz začaranega kroga, da pridobijo vizo za evropsko unijo in se izselijo iz bivšega industrijskega “bisera” bivše Juge.

Režiserka čudovito zapleta to grško tragedijo (Kaže, da imajo Makedonci vseeno nekaj skupnega s starimi grki.). Tudi fotografija je lepa. Žalosten film, vreden ogleda.

Ex bobnar (Ex drummer)

Flamski film o treh invalidih, ki si želijo nastopiti na naboru punk bandov. Imajo gluhega kitarista, kitara 2 ima paretično levo roko, pevec pa seslja. Invalidi pa niso le zaradi svojih telesnih hib, temveč tudi zaradi svojega načina življenja, ki je do konca sprijeno in umazano. Pevec zelo rad pretepa ženske; to ga celo vzburja. Kitara 1 je gej, ima plešasto mamo in bolnega očeta privezanega na posteljo, na podstrešju. Gluhi kitarist 2 je zasvojen s kokainom, prav tako njegova žena. Imata celo dvoletno hčerko, ki ji res ni z rožcami postlano. Njihovo grotesknost skuša izkoristiti pisatelj, bivši bobnar, ki si želi napisati knjigo o treh invalidih. Hitro se vklopi v grotesko in čedalje bolj se zdi, da je prav on najbolj patološki od vseh. Film le za tiste z res dobrim želodcem.

Gomorra

Film o mafijski združbi Camorra spoznavamo skozi pet zgodb navadnih ljudi. Zgodbe so precej linearne, na koncu pa se celo prepletejo. Film sem primerjal z Božjim mestom in ostal precej hladen. Vpliv Camorre na vsako ped družbe v Napoliju je sicer lepo prikazan, ampak tistega prevega žmohta pa v filmu ni. Včasih je sledenje zgodbi celo nekoliko težko, poleg tega pa filmu očitam linearnost zgodbe. Upam, da je knjiga boljša, kajti škoda bi bilo biti preganjan zaradi povprečnega filma.

Štiri noči z Anno (Cztery noce z Anna)

Film poljskega mojstra Skolimowskega je res prava umetnina. Temačni in sivi kadri, skorajšnja nemost protagonista in pa glasba, ki ti zleze pod kožo. Samotar Osaka predano skrbi za svojo bolno babico, sežiga trupla v krematoriju, vsak večer pa skrivaj opazuje Anno, sosedo iz ženskega internata, kako se odpravlja v posteljo. Je psihopat ali le nesrečen slehernik, ki si želi človeške bližine?

Elitni vod (Tropa de Elite)

Vsekakor najbolj močen film od vseh, ki sem si jih ogledal. Morda tudi zato, ker je bil zadnji. Vsekakor pa zato, ker se čez manj kot dva meseca odpravljam na “kraj zločina,” v Rio de Janeiro. Brazilski film, grajen podobno kot Ciudade de Deus, te kar posrka vase. Skozi oči študenta prava in vodje specialnega policijskega skadrona opazujemo skorumpirano policijsko telo v Riu in pa življenje bogatih in zadetih študentov ter prekupčevalcev z drogo iz favel. Veliko je pokanja, krvi, trupel. Sosed na levi si je na trenutke zatiskal ušesa, desni pa se je živčno presedal. Smo medicinci res tako “otopeli”? Vsekakor priporočam vsem ljubiteljem brazilskega filma (z močnim želodcem).

Še moj Top 3: Elitni vod, Štiri noči z Anno, Jaz sem iz Titovega Velesa. V ne nujno takem vrstnem redu.

Ob skoraj vsakokrat razprodani predstavi, se sprašujem ali Ljubljanske kinodvorane res ne morejo preživeti čez leto? Je holivudski film res edini donosen? Kar se tiče mene – ne. Kolosej me ni videl že kakšni dve leti. Zakaj sem torej včeraj, kot se govori, zadnjič sedel v Komuni, ki je res super dvorana?

Advertisements




Goljufam

14 11 2007

Prejle sem se vrnil iz kinoteke… V sklopu Liffe sem si ogledal gruzijski film Iko šašvi mgalobeli (Živel je pojoči drozg), Otarja Iosselianija. Ob gruzijski narodni glasbi, ki je v flimu ne manjka, sem se popolnoma potopil v spomine in zdajle že kako uro gledam filmče na you-tubeu, ki so fajn podloženi z gruzijsko glasbo. Tu sem se spomnil na vas, ki čakate da me zagrabi ustvarjalnost, da napišem kaj o Gruziji in pripnem kašno slikco. Imam vse v mislih, le časa trenutno ni dovolj za kvaliteten umotvor.

Do takrat pa naj vas spremljajo prijetni ritmi gruzijske glasbe in slike iz te države. Prikazujejo se predvsem Kazbegi, Svaneti in menda tudi Tusheti, ceprav avtorji trdijo da je vse Tusheti. Barabe! 😉

Za navdušence, ki se zamudili današnji Iossealianijev film je prilika spet v nedeljo, ko bo na sporedu njegov film Zbogom rodna gruda, oz. preglejte si spored Liffe.





Shi mian mai fu

14 03 2006

Ali po naše Hiša letečih bodal (House of the flying daggers). Včeraj sem si drugič ogledal ta film in bil ponovno navdušen. 

Jin, mlad vojak, reši iz zapora Mei, uporniško bojevnico. Z namenom pridobiti informacije o novi vodji upornikov ji pomaga pobegniti, a stvari se nepredvideno zapletejo…

Film je nabit z barvami, panoramskimi posnetki narave, pa tudi bojev ne manjka. Fotografija je res odlicna, pa tudi zvok je nekaj posebnega. Skratka, umetnina. Ogled priporocam na dovoj velikem in kvalitetnem zaslonu, da boste lahko v polni meri uzili barve Kitajske.

Ce vas je Heroj (Oba filma je reziral Yimou Zhang.) pustil hladne, vas Hisa letecih bodal zagotovo ne bo.

Podatki o filmu: