P p p Pomladna fešta

19 03 2008

Včeraj sem se tako rekoč, skoraj po naključju udeležil Pomladanske fešte Kluba Študentov Sežana, v ljubljanskem fensi lokalu Bachus.

Če mi ne bi sestra povedala, da bo žur in če mi ne bi prijatelj, ki zelo redko obsikuje tovrstne družabne dogodke, poslal SMSa, sploh ne bi vedel, da se bo fešta zgodila.

Na fešti so publiko dodobra razgreli portoroški band Sons. Fantje so špilali kar solidno, edino vokalist ni bil ravno po mojem okusu. Težava je bila ta, da je bila publika dokaj maloštevilčna – v začetnem delu koncerta so pred odrom poplesavale le tri fanice Sonsov. Dejstvo je, da se je fešte udeležilo le kakšnih 50 ljudi. Bila je ena tistih žurk, kjer te je sram iti na plesišče, ker boš skoraj edini tam, zato si raje kupiš eno pivo in ga srkaš v nedogled, ter spregovoriš tu in tam kakšno besedo z znanimi ljudmi.

Res sem pričakoval večji obisk. Celo vesel sem bil, da sem zvedel, da žur bo, ker s Sežanci nimam ravno veliko stikov, razen s tisto peščico, s katero se redno družimo. Zato sem bil toliko bolj razočaran, ko se vsa tista množica, ki sem si jo jaz predstavljal – konec koncev v Sežani premoremo “čez prst” več kot 500 študentov, ni prikazala. Če bi recimo prišlo na žur 20% od teh ljudi in bi vsak pripeljal še dva prijatelja, bi bilo v bachusu 300 ljudi in slika bi bila precej drugačna. Ampak po moji oceni jih več kot 50-60 res ni bilo.

Kaj je torej vzrok tako majhnemu obisku? Kraševci nismo družabni ljudje? Ne maramo žurov? Je bachus preveč “žabarski” lokal? Po mojem ne. Mislim, da tiči vzrok v insuficienci organizacije. Sam nisem nikjer opazil kakšnih plakatov za žur. Tudi po mailu nisem dobil nobenega povabila. Za facebook tudi še niso slišali. Morda delujem pametnjakovič, ampak nekoliko pojma o organizaciji takšnih stvari imam, zato vem, da se to planira in organizira na dolgi rok. Sestra je recimo dobila po mailing listi vabilo en dan pred žurko. Jaz nisem na mailing listi. Sigurno pa sem v neki klubski bazi e-naslovov, tako kot vsak drug študent s primorske, ki je kdaj prišel v stik s KŠS. Zakaj torej ne poslati maila vsem tem ljudem? Ga pač zbrišeš, če te moti. Tudi plakatov ne bi bilo težko razobesit po Sežani. In morda deliti flajerje po študentskem naselju?

Še en aspekt zgodbe me moti. Denar. Niti misliti si nočem, v koliko denarja je KŠS potrošil za včerajšnji večer. Rezervacija enega bolj fensi ljubljanskih lokalov, band, oglaševanje (ki ga ni bilo), … nekaj stane. Potem pa pride tako malo ljudi, pa še vstopnina je za člane brezplačna. Meni se zdi to škoda. Za ta denar bi sigurno lahko organiziral poleti v Sežani kak koncert več.

Veliko se govori o neaktivnosti mladih v Sežani. Sam tem govoricam po navadi nasprotujem. Menim, da MC Podlaga naredi vseeno veliko za srednješolsko mladino. KŠS pa? Ne vem. Nisem jim prinesel potrdila o vpisu, torej nisem član in nisem obveščen o njikovih aktivnostih. Zakaj bi potem sploh postal član, če me nikjer ne zbodejo, da bi bilo postati član dobro zame? Ne vem.

Škoda je, da si KŠS, organizacija, ki je bila včasih zelo aktivna, privošči tak kiks in se tako malo potrudi za študente svojega kraja. Rešitev je v novem vetru, boste rekli, – novi ljudje bodo znali bolje. Nisem prepričan. Brez pravega zgleda, je to težko.





Dekce

21 11 2007

Tobačni zakon je že kar dolgo v veljavi. Odzivi so zelo različni…

  1. V barih ne smrdi več po tobačnem dimu in jaz lahko v miru pojem kosilo, brez da bi imela svinjska pečenka okus po dimu. Pa tudi kot prekajeni Dimsi sir, ne smrdim več, ko pridem na plano.
  2. V meni najljubšem (do sedaj) “medicinskem” kafiču, nekje ob Ljubljanici, so 3/4 lokala “oddali” nekemu človeku, ki zdaj v svoj del lokala povabi le “prijatelje“, vrata pa krasi beseda Privatno. Tja si prijatelji kavo ali pivo nosijo sami.
  3. Baje, da je te dni vseeno fajn biti kadilec. Prav veselje je gledati ljudi, ki veselo klepetajo pred lokali in udrihajo po zakonu. Prijateljica pravi, da je sedaj dosti bolj prijetno kaditi zunaj, ker zelo hiro navežeš stik, saj si v isti “stiski”. (To jaz, ko še ni bilo tako zelo mraz.)
  4. V nočnih klubih je tudi zanimivo. Moja ex-profesorica biologije bi rekla, da “smrdi po ljudeh”. Prdenje, švic, bruhanje, … Nepopisem občutek je, ko plešeš v bližini lušne deklice, katera “prijetno” zadiši, ko dvigne roke, da pospremi poskočnejši del komada.
  5. Butanske pečke gredo za med (nepreverjena informacija). V Nazorjevi ulici (morda še kje drugje), pa so se odločili za cenejšo varianto. Kadilce in morebitne njihove nekadilske prijatelje zavijejo v “perzijske” deke, da jih ne zebe preveč, ko vlečejo hudičeve palčke. Ob pogledu na pomodrele nesrečnike se je mojemu prijatelju utrnila modra mislel: “Kaj je slabše – pljučnica ali pljučni rak?”

Upam, da ni izpadlo, kot da sem nasprotnik zakona. Je pa zanimivo opazovati prilagoditve ljudi. Po svoje se mi smilijo. Na nek način ni fer, da ne morejo uživati ob cigareti. Bom pa vedno zagovornik teze, da je tvoja svoboda omejena s svobodo sočloveka





Baku

13 09 2007

Baku z okolico je zanimiv kraj.

Letalisce je poglavje zase. Sovietska birokracija izumira pocasi – skoraj uro sem potreboval za prehod meje in vizo. Morda bolj zaradi zmede – imajo 5 okenc, eno za tujce, ampak kot kaze je cisto vseeno, kam se postavis. Ko sem koncno prisel skozi mi je prijazen policaj dobil taksi, ki pa je bil precej drag (letalisce je 30km iz mesta). Takoj sem vedel, da je zapuscati letalisce ob 4h zjutraj napaka. Zato sem pocakal zoro v fensi hotelu *****, takih je kar precej, ampak mislim da so * bolj same sebi namen.

Hostel (1000 camels) je poglavje zase. 2 sobi, 8 postelj, en WC, ki je hkrati tus kabina, caj, 1 zlicka za celo hiso. Ampak prostor je cist, imajo hladilnik in moja soba ma KLIMO. “Lastnik”, Baxul, je glavni, gost. Kar naprej pazim, da ga ne zbudim, ker pol dneva prespi, vstane pa pred 6h zjutraj, ker skusa sledit ramadanu. Ne govori ravno dosti anglesko. Zna pa vprasat za denar. 🙂

Ze vceraj sem spoznal edinega pravega cimra, Paula, danes pa se cloveka iz sosednje sobe, ki je doma na Malti. Oba sta zanimiva cloveka. Danes smo sli skupaj na vecerjo in pivo.

Baku je mesto velikih socialnih razlik, ampak vseeno so VSI ljudje obleceni zelo lepo. Azerbaijan, vsaj Baku, je zelo liberalen. Vec zensk nosi minikrila, kot pa rute. Le sem in tja vidis kaksno z Burko (dosti vec jih je bilo na letaliscu v Istanbulu). Res me preseneca, kako zelo modno so oblecene muslimanke. Navdusujoce. 😉 Azerbaijanska dekleta so dokaj mojega tipa (Ales (pa se kdo), ti ves kaj mislim). Debelih zensk sploh ni. Vecina ima rjave ali crne lase, in prijetne poteze obraza. Moski so tudi zelo obleceni (nihce ne nosi kratkih hlac, minikrilca pa ja). Tudi otroci nosijo srajce. Moski prijatelji se ponavadi drzijo za roke, ko hodijo po ulicah, ali pa so objeti prek ramen. Na splosno so vsi zelo druzabni.

Arhitektura je tudi zelo zanimiva. Staro mestno jedro je dokaj podobno starim obmorskim mestom ob jadranu, le da ima okoli 5 mosej. Posebnost je deviski stolp, ki pa sam po sebi niti ni tako zanimiv. Je pa simbol Bakuja. Druga plat so “oil boom mansions” in neboticniki, ki poganjajo v nebo kjer je prostor (kjer ga ni, ga pa naredijo). Dandanes nimajo nekega urbanisticnega nacrta in neboticnike gradijo tam, kjer jim pade.

Kot sem omenil, so ljudje zelo lepo obleceni. Tudi nizji sloji, bi rekel. Po drugi strani pa je polno brezposelnih, ki skusajo zasluziti s fotografiranjem ljudi na setaliscu ob Kaspijski obali, z elektronskimi tehtnicami (Zvagajo te za slabih 20 centov.).

Ponoci je slika precej drugacna. Vecina ljudi izgine z ulic, prikazejo pa se tujci, ki so tu na delu (expats) – British Petrol, etc… Polno je anglezev, skotov, nekaj azijcev. Ti (vsak) vecer zahajajo v expat pube. Sem Bakuniani ne hodijo. V vsakem baru je okoli 6 ali manj moskih poznih srednjih let in kake 3 zelo mlade punce, azerbaijanke. Paul mi je povedal, da obstaja statistika, da je 9/10 zensk v takih pubih prostitutk. Bo ze drzalo. Azerbaijanke zvecer ostajajo doma. Ceprav se oblacijo zelo izivalno za naso predstavo Islama, so vseeno precej konzervativne.

Tuji delavci so res zanimiva subkultura. Vsak vecer srkajo pivo, se druzijo z drinking buddyi in edina kompanija so jim prijateljice noci. Res mi je tezko pri srcu, tako za prve, ki nimajo kaj delat, ceprav lahko zivijo kot carji v taki poceni drzavi in za druge. Azerbaijanke res nimajo dosti moznosti zapustiti drzavo, razen ce najdejo moza tujca. Tezko mi je sodit ta dekleta, ki bi v nasih krajih pri teh letih v kaksnem kotu tiho srkala bambus in le opazovala starejse frajerje…

Povezava do slik 1

Povezava do slik 2





Vse manj je dobrih gostiln

8 08 2007

Včeraj se z piciklom peljem skozi mesto (LJ). Kot skoraj vedno grem mimo bodocega hotela Turist, zavijem desno proti Trubarjevi, mimo Prometeja… In si hočem ogledat ponudbo menujev v gostilni Triglav v teh poletnih dneh.

Jok!

Restavracija je zaradi kolektivnega dopusta zaprta od 1.8. do 15.8. Obhajajo me zle slutnje, zato grem prek ulice še do Napolija. Na vratih visi skoraj identično obvestilo!!

Očitno je res fajn, da v Sloveniji obstajajo študentski boni. Tako lahko gostilničarji prek leta zaslužijo dovolj, da si lahko na vrhuncu (turistične) sezone privoščijo zapreti restavracijo v centru prestolnice. Mislim, čisti balkan! Kar naj ukinejo bone, potem pa bodo 1., 2. in vsakega avgusta stali po trije kelnarji pred vrati in prosili “Pridite k nam! Damo 20% popusta!”. Gospodičnam pa: “Imamo tudi odlične vegetarijanske menije!”. To se mi je namreč zgodilo v popolnoma praznem Umagu pred 14 dnevi.

Ja, dobro nam gre v Sloveniji!





NMP

6 07 2007

Nujna Medicinska Pomoč ali po domace prva pomoč je izpit, ki mi je ostal se iz prvega letnika. Junija sem nasploh cistil stare grehe. Po javnozdravstveni turneji, sem se odpravil delat se nekaj malo bolj medicinskega, kar NMP nedvomno je. 🙂

https://i1.wp.com/www.trauma.org/images/image_library/classic013b.jpg

Temeljna literatura za izpit je bil dolga leta Derganec, lani pa je izšla težko pričakovana Ahčanova Prva Pomoč. Knjiga je zelo debela, polna krvavih in didaktičnih slik. Priložen je tudi DVD s filmi. Po mojem mnenju je knjiga zelo lepo napisana in vse pohvale avtorjem. Je pa nekaj treba priznati. Jaz sem jo bral kot pesmico, ampak jaz sem koncal cetri letnik. Bruci si pa najbrz posteno lomijo zobe ze ob izrazih kot so anevrizma, hematom, … Mislim, da je malo presiroko zastavljena za prvi letnik – Right ventricular stab - knife in situvsebuje tudi poglavja iz nujnih stanj v maksilofacialni kirurgiji, oftalmologiji, ginekologiji. Vseeno pa so se avtorji trudili uporabljati jezik, ki bi ga razumel tudi laik. To jim je do neke mere tudi uspelo, meni pa privabilo sem in tja nasmeh na usta. Da potegnem črto – knjiga je super in bi jo moral imeti na domači polici vsak študent MF in zdravnik, je zelo didaktična, ampak mislim, da imajo prvi letniki premalo (nič) znanja iz PAFIja in patologije, da bi jo dobro razumeli.

Poleg Ahčana, je treba obvladati tudi TPO – temeljne postopke ozivljanja. Za to popolnoma zadostuje “na izust” znati tistih nekaj strani, ki so na spletni strani katedre za anesteziologijo. Splača se enako poglavje prebrati tudi v knjigi – zaradi slik.

Complex skull & facial fractures - CT01Sam izpit je iz dveh delov – kirurskega in anestezioloskega (TPO), vsak po 40 vprasanj. TPO je res lahek. Zmesti te poskusajo z zamenjanimi vpihi in stisi, stisi/sekundo, ipd. Kirurški del pa je čisto druga pesem. Med starimi bajtami je krozilo pravilo, da so stara vprasanja α in ω. Vendar tokrat je bila prvic uradno nova literatura in s tem naj bi bila nova tudi vprasanja. Nekaj starih je vseeno bilo, a le za vzorec. Sam sem bil šokiran, ko sem prebral prvo vprasanje – zastrupitev z Atropa Belladonna – volčjo češnjo. “Mala malca” za tiste, ki imajo farmakologijo zZelena mušnicaa sabo. Ampak to je izpit za prvi letnik, ne? Notri je bilo tudi 4 ali 5 vprasanj iz vojne kirurgije – napalm, kasetna bomba, hitrost metka, začasna kaviteta, … Tu smo bili pa tudi “ta stari” bolj na psu. Najbrz ni treba zgubljati besed, da teh stvari ni v knjigi. Res ni fer do brucov, da jim dajejo take teste, pa še za pogoj so. Izpit je ocenjen po Gaussovi krivulji. To pomeni, da nekaj nesrecnezev vedno pade, enako stevilo pa jih dobi 10.  Rezultate se cakamo.

Še nekaj utrinkov z izpita… Read the rest of this entry »





Študentsko pismo

19 06 2007

Nekaj gnilega je v državi Danski Sloveniji.

Vlada danes bere Predlog zakona o štipendiranju. Marsikaj je bilo že slišanega in napisanega o tem nesmiselnem zakonu. Povzetek je, da vlada obljublja 10.000 novih stipendij. Ki pa bodo zaradi tega precej nizje (proracun je verjetno isti). Poleg tega, so pogoji za pridobitev stipendije zaviti v celofan. V druzinske dohodke nameravajo sedaj steti tudi zasluzke prek studenta. Torej student, ki je iz revne druzine mora “ostati revež” – nič delati, da lahko sploh upa na štipendijo. 😦

Pred Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve se je danes zbrala skupina predstavnikov študentov, ki so ministrici prebrali odprto pismo.

Ob rob: Kje smo bili prej?