Z današnjim dnem je Italija zamrznila Schoengenski sporazum na nekaterih od svojih meja. Naslednje tri tedne bo zopet treba kazati dokumente. Me zanima, koliko policistov so v okviru vrha G8 v Trstu zaposlili v duhu recesije, pogodbeno, za 18 dni.
Mejni prehod Lipica
Kolona je bila popoldan dolga. Ampak še vedno nič v primerjavi s tisto na Ravbarkomandi.
Živela Evropa!
S prijatelji smo bili spet v gorah. Vreme je bilo sončno, vroče in po dolgem in napornem vzponu smo končno prilezli do koče. Utrujeni in lačni smo vstopili v na pol prazno jedilnico in se posedli k mizi. Naročili smo ričet in čaj, ter kramljali o današnjem izletu. Ko smo bili že na dobri polovici ričeta, oziroma jote, pristopi k mizi planinec in vljudno vpraša, če sme prisesti. Seveda smo bili za. Sprva ga nisem prepoznal. Potem pa sem si ga le bolje ogledal in spoznal, da je k mizi prisedel premier Janez Janša. Povprašal nas je, kje smo bili in ob jedi smo prav prijetno klepetali o gorah in preteklem dnevu. Čez čas nas je vprašal, kaj mislimo o politiki in komu smo naklonjeni na prihajajočih volitvah. Malo smo se spogledali, nato pa nekoliko obotavljivo povedali naše nazore, saj je pogovor do sedaj tekel res sproščeno. Sam sem ga pogledal v oči in iskreno povedal, da sem bolj naklonjen levemu trojčku, torej SD, Zares in LDS. Premier se je zazrl nekam v daljavo, jaz pa sem se zbudil…
Očitno me predvolilni čas precej obremenjuje, da še take hecne sanje sanjam. Ampak vendar so bile prijetne. 🙂 Prav dobre volje sem se zbudil. Zame so te volitve precejšnjega pomena, saj bom pod taktirko bodoce vlade zaključil šolanje in iskal zaposlitev. Vsak mlad človek na takem razpotju si želi, da bi imel na začetku čim boljše pogoje. Zato grem v nedeljo volit! Upam, da se volitev udeležite tudi vi.
P.S. Komentarje sem se odločil zapreti, zaradi skorajšnjega volilnega molka.
Že včeraj sem napisal nekaj kratkega o aktualnih političnih dogodkih. Danes res ne morem mimo vojne, ki je izbruhnila na Kavkazu. Težko je poslušati poročanja o divjanju vojne v državi, ki si jo, pred ne dolgo časa, obiskal. Zelo živo si predstavljam obraze ljudi, ki sem jih spoznal, njihovo gostoljubnost in nepokvarjenost. Kaj se dogaja z njimi danes, kaj jih čaka v prihodnosti?
Povprečnemu Evropejcu je situacija na Kavkazu popolnoma nepoznana in zato poročila iz medijev dokaj nerazumljiva. Kavkaz je pravi etnični Babilon. Globoke doline in visoke gore so dolgo časa omogočale, da so ljudje ohranjali svoj jezik, običaje, kulturo, … Včasih je bilo na Kavkazu prek 300 različnih jezikov, danes jih je še vedno več kot 70. Po razpadu Sovjetske Zveze so se kavkaške državice osamosvajale, meje pa so ostale take, kot jih je zarisal Stalin. Ta je namenoma risal meje tako, da so potekale po sredini etničnih ozemelj. Z osamosvojitvami so tako nastajala številna konfliktna ozemlja: Nagorno Karabakh, Severna in Južna Osetija, Abkhazija, Adjara, Čečenija, … Separatističnih državic je na Kavkazu malo morje. Gruzija ima to smolo, da na njenem ozemlju ležijo kar 3 take republike (Abkhazija, Južna Osetija, Adjara). Adjari je leta 2004 uspelo pridobiti določeno avtonomijo, hkrati pa je še vedno del Gruzije. Abkhazija in J. Osetija sta de-facto svoji državi, uradno pa sta še vedno del Gruzije. Obe uživata podporo Rusije, odnosi med Rusijo in Gruzijo pa so zadnja leta bolj slabi. Situacija se je začela slabšati lani, s preleti rusikih letal in končnim zaprtjem meje med Rusijo in Gruzijo. Zaprtje meje je močno vplivalo na življenje številnih Gruzinov, ki so delali v Rusiji (Brezposelnost v Gruziji je zelo visoka, povprečna pokojnina pa je 30 Larijev, pribl 15$.).
Z nastopom Mihaila Sakašvilija je Gruzija krenila na pot proti Evropi. Res je bilo hecno videti zastave evropske unije, ki visijo po Tbilisiju. Gruzija ima to smolo, poleg etnične razdrobljenosti, da meji na Rusijo, ki ima dokaj očitne težnje obuditi moč in velikost Sovjetske Zveze. Putin je na dobri poti – V Belorusiji ima nameščene jedrske konice, z Abkhazijo je dobil vrata v Črno morje. Južna Osetija in bojeviti Osetijci so idealni za začetek konflikta. Rusija jim je priskrbela orožje in – je počilo. Sedaj Rusija bombardira cilje po Gruziji, daleč od meja Osetije in “igra vlogo peace keeperja”. Seveda.
Pri vsem skupaj me najbolj moti pasivnost mednarodne skupnosti. Dogaja se drugi Balkan. Kje je zdaj Dimitrij Rupel, ki se je še jeseni v Tbilisiju predstavljal kot poznavalec situacije na Kavkazu, kje so drugi pomembni možje? Aja, ne predsedujemo več. George Bush je le medlo izjavil, naj se ogenj ustavi. Seveda, z Rusijo se ne gre zapletati. Pa tudi nafte ni na tem območju. Skratka vsi gledajo proč (tako kot Nizozemska v devetdesetih), oziroma gledajo Olimpijske igre, nedolžni ljudje pa umirajo. Prav slabo mi je!
O situaciji v Gruziji je pisala tudi Eva, ki se je včeraj vrnila od tam.
krtek-ov fotoblog 
Zadnji komentarji