Kirurgija ali “Kako sem postal zdravnik”

5 08 2011

Po neprespani noči se nenadoma zbudim, in naslednji trenutek prične budilka igrati živahno brazilsko melodijo. Izpit!! Vstanem. Glava je težka. Ves zadet se oblečem in si v naslednjih dveh minutah hitim pripravljati zajtrk. Kruh z babičino marmelado. Cuker za možgančke. Čez slabe pol ure že sedim na biciklu in skozi mrzlo avgustovsko jutro drvim ob Celovški, centru naproti. Hladen vetrič me končno prebudi.

Pred zalo stavbo H Onkološkega inštituta parkiram svojo makino. Z dvigalom se povzpnem v četrto nadstropje. Ko izstopim, se skoraj zaletim v bejbo v beli halji, prijetnega nasmeha. „A, ti si pa verjetno tisti, ki išče prof. Snoja.“ „Mja, na izpit sem prišel.“ Namigne mi, naj ga kar na oddelku počakam in nato sledi petnajst minut kuliranja in meditacije na stolu sredi hodnika. Končno mine čas in povedo mi, da me profesor želi videti v drugem nadstropju.

Stisk roke, pristen pozdrav. „Kolega, a je zadnji izpit?“ „Ja, zadnji.“ „Aha, potem pa vse znate. Kaj pa boste potem?“ „Ammm, …“ Nekaj zbluzim, da so mi všeč vede, ki dajo hitre terapevtske rezultate, se izgovorim na urgentno medicino, anesteziologijo, da me le ne bi zafrkaval da bi kot morebitni bodoči kirurg moral kaj bolje znati.

Skupaj se odpraviva v malo operacijsko. Pove mi, da mu bom asistiral pri operaciji – ablaciji lokalno napredovalega tumorja dojke. Fino. Ker se nekaj zapleta s transportom pacientke iz sosednjega nadstropja, imava čas za nekaj vprašanj, ki mi jih zastavi v svoji zdravniški sobi. „No, kolega, tole rano po operaciji bova krila s Thierschovimi presadki. Kaj mi veste povedati o presadkih?“. Povem vse kar vem, profesor zadovoljen nadaljuje z naslednjim vprašanjem o celjenju rane. Sredi četrtega vprašanja o poškodbah glave mu zazvoni telefon in že greva v operacijsko. Na mizi leži pacientka z grdim, ulceriranim tumorjem, ki ga ni več moč pozdraviti. Potreben je paliativni poseg, ki ji bo omogočil kolikor toliko neboleče življenje do prerane smrti.

Pričnem si kirurško umivati roke, ko me doleti naslednje vprašanje: „Povejte mi kaj o hiperplaziji prostate.“ Medtem, ko se z gobico drgnem med prsti in potem še do komolcev, mu razlagam zakaj stari moški težko lulajo, kako jih zdravimo, on pa se že izgubi v operacijsko. Tam pa je gneča. Iz meni neznanih razlogov sedaj večje operacije onkologi opravljajo kar v MOP. Okrog mize se gnetejo tri sestre, anesteziologinja, profesor in pa asistent – moja malenkost. Inštrumentarke me oblečejo, nataknem si rokavice in ko je operacisko polje sterilno pokrito, pričneva z operacijo. Sem ter tja brizgne pod strop kakšna arterija, jaz pa pridno skrbim za hemostazo z zložencem in držim kljukice.

Ko je tumor že skoraj odstranjen in se vzdušje malo sprosti, zaslišim: „Katere zlome podlakti poznamo?“ Naštejem jih, povem da je najpogostejši zlom distalnega radiusa, profesorja pa zanima še, česa ne smemo spregledati pri tem zlomu. Povem mu, da je to zlom čolniča in da zato opravimo drugi teden po poškodbi kontrolni rentgenogram. Nadaljujeva z operacijo. Ko je tumor makroskopsko odstranjen in se trudiva naravnati mrežasti kožni presadek delne debeline na velikanski defekt na prsnem košu, dobim še vprašanje o pnevmotoraksu. Po tem me profesor ne sprašuje več. Ko je defekt končno pokrit in jaz po treh urah asistiranja in vmesnega odgovarjanja na vprašanja že malo utrujen, končno nastopi trenutek, ko slečeva modre plašče, profesorju pa se mudi: „A imate pri sebi indeks?“. Hitro ga stečem iskat v filter. Je to res konec?! „Kolega, a boste za konec zadovoljni z eno desetko?“ Brez besed sem. Napiše oceno, stisne roko in mi še nekaj dobrega zaželi. Ne vem več dobro kaj, ampak verjetno imam tako širok nasmeh, kot ga nisem imel že zelo dolgo. Res prijazen človek tale profesor Snoj. Pa ne le do ubogega študenta, temveč tudi do vseh ljudi s katerimi sva delala tiste tri ure.

Malo poskakujem v filtru, se počasi preoblečem in odpravim v sončen avgustovski dopoldan. Grem v trafiko v UKC. Kupim škatlo Rafaela in se odpravim do tajništva katedre za kirurgijo. Gospa Marija dobi Rafaelo, jaz pa se nasmejan, z zadnjim štempljem v indeksu odpravim v beli svet.

Advertisements




Oftalmologija

5 06 2009

Pa sem končno dal pod streho zadnji greh petega letnika. Stvar se je vlekla še od začetka novega leta, vendar je zapoznel izpit iz Nevrologije in ekspresno bližajoči se odhod v Brazilijo skazil plane. Kljub vsem zapletom je ocena na varnem, v mojem indeksu 🙂

Na izpit sem šel dvakrat. Prvič, pred dvema tednoma, k doc. Cvenklovi. Ni mi ostala v lepem spominu. Malo zaradi grenkega priokusa, da bi lahko izpit že takrat opravil, saj sem po moji oceni znal bolje kot včeraj, malo pa zaradi njenega skoraj nesramnega godrnjanja na koncu izpita. Svojo izkušnjo sem zapisal na Medeno Srce.

Včeraj sem izpit opravil pri prof. Hawlini. Bilo nas je šest in dobili smo tri paciente. Začelo se je s hitrim pogledom v kartoteko, nato pa jemanje anamneze in statusa. Ker je imel pacient obolelo oko ravno v terapevtski midrizi sva si s kolegico lahko ogledala tudi fundus. Vendar neuspešno, ker je bil pogled zastrt z nitkastimi motnjavami v vitreusu. Ugotovila sva tudi temnejšo barvo desne šarenice. Šlo je za pacienta po operaciji (travmatske) sive mrene, ki je po dveh tednih skoraj povsem izgubil vid na operirano oko.

Profesor nas je v svoj kabinet poklical vseh šest. Najprej smo mu izmenično poročali anamnezo in status. Povprašal je po usmerjenih vprašanjih v anamnezi in po diferencialni diagnozi. Sledilo je teoretično vprašanje o pacientu (recimo terapija, diagnostika). Pri najinem pacientu je hotel vedeti zakaj se mu je obarvala šarenica (sideroza zaradi tujka). Nato je vsak izmed nas dobil na ogled eno sliko. Večinoma so to fundusi, bila je slika trde kontaktne leče in pa pareza okulomotoriusa. Pogovor je še v smeri teh slik. Ko smo s tem opravili, nas je “nagnal” iz kabineta in poklical vsakega posamezno noter. Meni je pokazal Novartisovo shemo senilne degeneracije makule. Sledilo je podvprašanje o terapiji (VEGF inhibitor). Naslednje vprašanje je bilo kdo me je imel na vajah in kako se mi je vse skupaj dopadlo. 🙂

Povezano:  Andper: Izpit – oftalmologija





Kirurgija ni od muh (Ceprav tudi muha zaide v operacijsko v Braziliji)

18 02 2009

Verjetno se sprasujete, cemu se tako dolgo ne ogasim. Vzrok tokrat, za spremebo, niso zurke ki trajajo pozno v noc, temvec ta, da vsak dan pridno delam v bolnici in pridem domov precej zmatran. Tako, da tudi za plazo ni casa. Vikend je minil zelo hitro. V soboto sem se imel namen odpravit v t.i. hribe, vendar sem zamudil avtobus. Tako sem se odpravil na plazo. Prvi v treh tednih z avtobusom. Spocetka je slo vse kot po maslu. Nasel sem pravi bus, potem pa sem skoraj uro cakal na napacni postaji. No, se zgodi. Sploh zabitemu gringotu (gringoti so vsi, ki niso iz brazilije). Dan sem zabil na plazi, popoldan pa sem sel na rojstni dan Rafaelovega prijatelja. Prvi vtis je bil kot osmica, le bazen sredi dvorisca, je kvaril podobnost – polno miz, veseli ljudje, pijace na pretek, glasba. Tam sem tudi naredil svojo prvo Caipirinho. Baje je bila premalo cukrana. Vescino sem izpopolnil do konca vecera. 🙂 Zabava se je koncala dokaj zgodaj za slovenske razmere. Ko je padel mrak so se ljudje zaceli poslavljati (sploh dekleta brez parov), tako da nas je ostalo le pet fantov, in dve sitni punci. Ena je zagnjavila Rafaelu in fant ni imel casa niti preoblec si kopalk, ze jo je moral peljat domov. hmm (se bom vzdrzal nadaljnih komentarjev). Tako nas je ostalo le se pescica ter mocno pijan slavljenec in njegovi starsi – tudi zelo zidane volje (sploh mama se je zelo zanimala za gringota).

V nedeljo mi je celo uspelo ujeti pravi avtobus za Guaramirango. Sledile so 4 ure v guncajocem avtobusu, ki nas je vozil skozi hribovje, ki ga prerascajo palmovi gozdovi, bananovci, in se vrsta drugi palm in sadezev, ki jim ne vem imena. Zelo lepo in precej neobljudeno. Guaramiranga je malo selo sredi teh hribov, nekih 900m visoko. Tu to smatrajo za gore. Res je tam malo bolj zmerno podnebje – ponoci temperatura pade celo pod 20 stopinj, kar je ze zelo mraz, kot pravijo tu. Meni je bilo pravo olajsanje. 🙂 Samo vasico prehodis v 15 minutah in s tem vidis tudi vse znamenitosti – dve zaklenjeni cerkvi. Vecina ljudi iz Fortaleze pobegne tja za vikend, ali pa peljejo punco na enega od stevilnih slapov v okolici – enega sem si ogledal tudi sam in tvegal voznjo z moto taxijem. Taksistu sem vzel celado, tako da je bil revez zaradi vetra prisiljen voziti pocasi. 🙂

Sicer pa dnevi minevajo res delavno. Ta teden sem vsak dan ostal v bolnici skoraj deset ur. Vztok temu je tudi ta, da na splosni krg dolocene dneve operiramo samo popoldan. Malo bolje sem spoznal brazilski zdravstveni sistem in mi ni nic kaj prevec vsec. V osnovi je enak kot slovenski – javni sektor (brezplacen za vse). Poelg tega pa imajo se privatne bolnice in ambulante, ki so (verjetno) zelo na nivoju, te pa si lahko privoscijo le zelo bogati. Javne bolnice so precej boge. Nasa univerzitetna bolnica recimo v ambulanti nima merilca tlaka. Pa tudi rok si ne razukuzujemo med pregledi. Tudi mila ponavadi zmanjka. No, vsaj znanje je zelo na nivoju (nasa mf se lahko samo zgleduje). Ostale bolnice tu so kar se znanja tice baje zelo boge – ker zdravniki tu ne rabijo delat specializacije in v eni bolj zakotni bolnici je potem tak zdravnik vse – internist, kirurg in porodnicar. In ponavadi delo opravi bolj tako-tako. Tako da v naso univerzitetno bolnico dobivamo paciente z ze zelo slabo klinicno sliko. Polno je ze zelo napredovalih rakov. Recimo raka poziralnika in pankreasa je precej. Vsak drug pacient ima zolcne kamne – posledicno je veliko holecistektomij.

Zelo eksoticna je bila pacientka, gospa okoli 40let. Z velikim trebuhom, kot nosecnica. Trebuh ji je zrasel v treh mesecih in k zdravniku je sla sele, ko je zacela izgubljati tezo. Trebuh je bil mehke konsistence in UZ je nakazal cisto. Se zdaj mi je zal, da sem zamudil, operacijo ko so potegnili ven ovarijsko cisto, ki je tehtala 7kg in bila v premeru krepko vecja od 40cm. Komentar pacientke naslednje jutro je bil, da se pocuti kot mamica. 🙂 Kot sem rekel, je znanje tu zelo na nivoju. Sistem je tu precej drugacen kot pri nas, kjer studente skoraj odganjajo proc od pacientov. Tu sprejeme v celoti delajo studentje zadnjih letnikov, ravno tako vodijo paciente. Tudi porode vodijo studentje (eden jih je v svoji “karieri“ vodil kar 50). Seveda jih nadzoruje mentor. Ampak le nadzoruje in pomaga. Delajo pa kot crna zivina. Studentje zadnjega letnika so v bolnici od 7h zjutraj do 7h zvecer, na mesec pa imajo po 3 24 urna dezurstva. Praksa pri njih traja zadnji dve leti studija. Sam bi si res zelel takega studija, da bi lahko v praksi delal stvari, ne pa predvsem teoreticno, seveda pa ne v taki kvaniteti. Specializanti v bolnici prakticno zivijo. Mislim, da so doma res zelo malo. Specializacija pri njih ni obvezna. So pa specializacije precej krajse (ceprav ce odstejes ure ko so doma od 168, mislim da se vedno delajo vec kot 100 ur v tednu). Splosna kirurgija recimo traja 2 leti, plasticna pa se dodatne 3.

Danes sem bil drugic na plasticni kirurgiji (Juhej!). Dr. Alison je res faca. Stalno govori (pravi, da hoce trenirati anglescino), med operacijami pa poslusa boba marleya, electronico, sambo, … Tako da je res fino. Operacije so bile zanimive – dvakrat plastika uhljev (enemu mrtvo pijanemu revezu je njegov prijatelj psihopat odkriznil del obeh uhljev, ker se pijanec iz psihopata prevec rad delal norca), drugi pacient pa je imel strleca usesa (sploh ni lahka operacija naredit nov uhelj). Sem bil res navdusen, kako lep uhelj se da naredit iz Hugota. Eni gospe smo delali blefaroplastiko – odstranili odvecno kozo na vekah, tako da bo zgledala bolj mladostna in da bo imela vecje vidno polje. Izrezali pa smo tudi en bazalno-celicni karcinom in defekt (na nosu) popravili s prostim reznjem. Zanimivo. Tako da… vtis tega tedna je, da kirurgi niso samo mehaniki, ampak tudi mojstri, ko je treba. Upam, da zaidem se kaj na plastiko!





Fortaleza, 9.2.2009

14 02 2009

Hej! Hiter update… Z mano vse kul. V soboto sva z vladimirjem spet sla na predkarneval, vceraj pa smo dan preziveli na plazi. Ful so bli veliki valovi. Potem smo sli z rafaelovim bratom fabimo se v en place Zembi Ze ali nekaj takega, kjer vsak vecer igrajo sambo stari macki. Zelo dobro! Sledila je vecerja v sushi house-u. Sem drugic jedel sushi in mi ni ravno nekaj posebno dober. Ampak fabio pravi, da je kot marihuana. Da ga moras probati veckrat, da te zasvoji. Bo ze res. 🙂
 
Danes sem bil pa priden. Sem bil do petih popoldan v bolnici in sem asistiral pri treh operacijah. Prvo smo laparaskopsko odstranili zolcnik eni gospe, potem je sledila ena cisto kratka op. Popravili smo defekt v trebusni steni pri enemu gospodu, ki je imel kilo. Na koncu pa smo se naredili nefrektomijo (odstranili ledvico) pri eni starejsi gospe. Res je imela ogromno ledvico. Je merila kaksnih 40cm in tehtala kake  3kg. Ponavadi je ledvica velika 12cm in vaga 250g. Tako da je bilo zanimivo. Naredil sem tudi svoje prve sive, ki bodo nekomu koristili. Tako da se zacenjam ucit. 🙂 Imam kar fajn mentorje. En mlad specialist in ena specializantka (zelo lustna, a zal porocena-to objokujejo vsi kirurgi na oddelku). Oba znata anglesko (kar je tu redkost), tako da mi tudi kaj razlozita.
 
Zdaj pa laufam pod tus in grem na rakovice z rafaelom in leitizio.





Sredi noči

12 11 2008

Včasih sem vstajal pred šesto uro, tako rekoč sredi noči, da sem prišel pravočasno na kolokvij iz patologije.

Sedaj vstajam (skoraj) sredi noči, da čakam izpitni rok na E-študentu. 😦

V ne tako zelo oddaljeni prihodnosti bom spet vstajal sredi noči in zehal na jutranjem raportu.

Sem si izbral napačen poklic?





ORL

19 09 2008

Po dolgem času spet opis enega izpita (Ne, da jih nisem delal, le pisati se mi ni ljubilo o mukah.).

Včeraj sem opravil ORL, enega od izpitov petega letnika. Ob osmih smo se štirje mladi upi slovenskega zdravstva zbrali v vajalnici na ORL kliniki in v rahlem strahu čakali, da nam sestra Magda dodeli paciente. Prišli so štirje prijazni gospodje, vsak s težavo iz ORL področja. Izpit sestavljata praktični in teoretični del. Najprej vzameš anamnezo, potem pa še pregledaš pacienta. Sledi poročanje izpraševalcu (doc. Fischinger). Pri pregledu moraš biti precej natančen. Ne smeš zamešati leve in desne nosnice, recimo. Posebno tricky je pogledati grlo in nasopharynx, ampak če je refleks res prisoten, potem tudi asistent ne bo videl kaj dosti več kot ti (Vedno potem še on pregleda pacienta.) in bo s tem zadovoljen. Mene je Fischinger precej spraševal o diagnostiki, če je refleks močan (optika). Opozoril me je tudi na to, da je treba vedno, natančno pregledati sulcus palatoglosus, kjer pogosto spregledamo karcinome!
Teoretični del sem opravljal pri prof. Žargiju, ki menda velja za strah in trepet. Vsaj sestra Magda mi je rekla, da se ga ne smem ustrašit. 🙂 Moram reči, da sem imel precej sreče z vprašanji (trojček na starem pildeku), kajti sicer ne vem, če bi ga lahko zadovoljil. Moja vprašanja so bila:

  1. Otitis media acuta mucosa
  2. Oživčenje in prekrvavitev grla
  3. Zapleti pri vnetjih kožnega pokrova nosne piramide

Profesor daje res ogromno podvprašanj. Sam sem mu tako moral nadrobno opisati teste naglušnosti, vključno z Webrovim in Rinnejevim. Zanimalo ga je tudi prepihovanje tub, govorila sva o gnojnem vnetju sr. ušesa, tonzilitisih, parezi reccurensa. Kar precej me je mučil z antibiotiki. Profesor zelo hitro prehaja z enega vprašanja na drugega, tako da včasih ne veš kaj točno te sprašuje, tako da ga je dobro še enkrat vprašati, če si zmeden. Na koncu me je vprašal, koliko bi ocenil svoj izpit. Mislim, da sem se kar realno ocenil in potem to oceno tudi dobil. 🙂 Čeprav je menil, da če bi ocenjeval objektivno… ampak, da je itak malo stvari res objektivnih. Tako da je bilo na koncu veselje v hiši. 🙂

Še nekaj bi dodal. Na izpitu je skoraj ves čas prisotna sestra Magda. Slišal sem, da se nekateri ljudje ne razumejo preveč dobro z njo. Moja izkušnja je, da če imaš lep odnos in si prijazen, ti lahko zelo pomaga na izpitu in te včasih celo reši, če se totalno zmedeš. Tako da zame je zlata punca. 🙂

Literatura je precej stara knjiga (moj letnik) bukvica Kambič – ORL. Knjiga se zelo hitro bere in prebere, tudi strani ni veliko. Tu so še stari članki (posodobitve knjige iz osemdesetih), ki jih najdemo v kopirnici ONKO. Moje mnenje je, da Kambič zadostuje, pomaga Wikipedia, nujen pa je anatomski atlas – vprašanja iz anatomije so pogosta in podrobna!

Praktično identično izkušnjo je opisal Andper.





O oglasnih oddajah, farmacevtih in vlakninah

1 07 2008

Gredo tudi vam na živce razno razne reklame za izdelke, ki jih ne potrebujete, a vas hoče trgovec na vsak način prepričati, kako fino bi bilo, če bi vi to imeli doma? No, tudi meni gredo pošteno na jetra. Posebno pa me moti reklamiranje raznih prehrambenih dodatkov, t.i. kvazi-zdravil. Sem štejem čaje za hujšanje, čudežne pilule, razne afrodizijake (No, slednjih pri nas ni, ker Slovenci tega ne potrebujemo.)

Od vseh vrst oglaševanja mi gre najbolj na živce “Oglasna oddaja” na Valu 202. To je več kot deset minut dolga oddaja, kjer voditeljica intervjuja gosta, navadno predstavnika farmacevtskega podjetja, o nekem fitofarmacevtskem izdelku. Vse skupaj izpade, kot intervju v živo.

Danes so govorili o izdelku Medexa, Lipostop. Že ime je zelo privlačno in  zgovorno. Farmacevtka razlaga osnove patofiziologije metabolizma maščob, razvoja srčnožilnih bolezni, omeni celo sindrom X! Novinarka pa kot nevedna ovčica sprašuje in se glasno čudi. Kar vidim Hildegardo z Vojskega, kako besno zapisuje vse kar sliši, da bo sina poslala  v dolino, po čudežno zdravilo.

In zakaj to mene sploh moti? Zato, ker ti pripravki vsebujejo snovi, ki jih lahko dobimo z uživanjem dovolj sadja in zelenjave, tega pa v oddaji ne povedo. Lipostop vsebuje vlaknine iz nekega kaktusa. Hudo eksotično! Netopne vlaknine vežejo maščobe in jim s tem preprečijo absorpcijo v črevesu. Opa! Vlaknin je vendar na tone v jabolkih, hruškah, fižolu, … Če bomo jedli Lipostop, se nam ne bo treba odrekati mastnim obrokom. Pa to je vse kar novodobni človek sploh potrebuje. “Ni mi treba jest jabolk (itak nimam časa). Jem lahko kar koli. Za moje zdravje pa bo poskrbela tabletka, ki jo bom požrl po obroku.” Super, ne?

Naj vas za zaključek še malo podučim vlakninah in sadju. Vlaknine (kemijsko polisaharidi) so neprebavljivi del sadja in zelenjave. Netopne vlaknine najdemo predvsem v lupini jabolk, hrušk, paradižnika, … V črevesju pomagajo pri formaciji blata in pospešujejo prehod hrane skozi črevo – s tem preprečujejo zaprtje.

Vodotopne vlaknine najdemo v notranjosti sadežev (recimo mehki del slive). V debelem črevesju so podvržene fermentaciji s strani bakterij. Nastanejo kratke maščobne kisline, ki imajo zelo ugodne vplive na naše zdravje. Pripomorejo k znižanju holesterola in trigliceridov v krvi, stabilizirajo nivo krvnega sladkorja. Posledično zmanjšajo tveganje za razvoj debelosti in bolezni srca in ožilja. Polega tega delujejo tudi protektivno na sluznico črevesa in s tem zmanjšajo tveganje za rak debelega črevesa. Vodotopne vlaknine najdemo v stročnicah (grah, fižol), ovsu, ječmenu, rži, sadju (slive, jagodičje, jaboka, …), zelenjavi (brokoli, korenje), krompirju.

Seveda (verjetno) tudi Medexove kapsule učinkujejo. A vseeno se mi zdi dosti več vredno in pametno pojesti jabolko, ki ima še vse vitamine in antioksidante, pa še zobe čisti.

Vsekakor pa, če imate zdravstvene težave, se pred nakupom prehrambenega dodatka posvetujte s svojim zdravnikom.

Povezave: Dietary fiber, PubMed, Lipostop