Kirurgija ali “Kako sem postal zdravnik”

5 08 2011

Po neprespani noči se nenadoma zbudim, in naslednji trenutek prične budilka igrati živahno brazilsko melodijo. Izpit!! Vstanem. Glava je težka. Ves zadet se oblečem in si v naslednjih dveh minutah hitim pripravljati zajtrk. Kruh z babičino marmelado. Cuker za možgančke. Čez slabe pol ure že sedim na biciklu in skozi mrzlo avgustovsko jutro drvim ob Celovški, centru naproti. Hladen vetrič me končno prebudi.

Pred zalo stavbo H Onkološkega inštituta parkiram svojo makino. Z dvigalom se povzpnem v četrto nadstropje. Ko izstopim, se skoraj zaletim v bejbo v beli halji, prijetnega nasmeha. „A, ti si pa verjetno tisti, ki išče prof. Snoja.“ „Mja, na izpit sem prišel.“ Namigne mi, naj ga kar na oddelku počakam in nato sledi petnajst minut kuliranja in meditacije na stolu sredi hodnika. Končno mine čas in povedo mi, da me profesor želi videti v drugem nadstropju.

Stisk roke, pristen pozdrav. „Kolega, a je zadnji izpit?“ „Ja, zadnji.“ „Aha, potem pa vse znate. Kaj pa boste potem?“ „Ammm, …“ Nekaj zbluzim, da so mi všeč vede, ki dajo hitre terapevtske rezultate, se izgovorim na urgentno medicino, anesteziologijo, da me le ne bi zafrkaval da bi kot morebitni bodoči kirurg moral kaj bolje znati.

Skupaj se odpraviva v malo operacijsko. Pove mi, da mu bom asistiral pri operaciji – ablaciji lokalno napredovalega tumorja dojke. Fino. Ker se nekaj zapleta s transportom pacientke iz sosednjega nadstropja, imava čas za nekaj vprašanj, ki mi jih zastavi v svoji zdravniški sobi. „No, kolega, tole rano po operaciji bova krila s Thierschovimi presadki. Kaj mi veste povedati o presadkih?“. Povem vse kar vem, profesor zadovoljen nadaljuje z naslednjim vprašanjem o celjenju rane. Sredi četrtega vprašanja o poškodbah glave mu zazvoni telefon in že greva v operacijsko. Na mizi leži pacientka z grdim, ulceriranim tumorjem, ki ga ni več moč pozdraviti. Potreben je paliativni poseg, ki ji bo omogočil kolikor toliko neboleče življenje do prerane smrti.

Pričnem si kirurško umivati roke, ko me doleti naslednje vprašanje: „Povejte mi kaj o hiperplaziji prostate.“ Medtem, ko se z gobico drgnem med prsti in potem še do komolcev, mu razlagam zakaj stari moški težko lulajo, kako jih zdravimo, on pa se že izgubi v operacijsko. Tam pa je gneča. Iz meni neznanih razlogov sedaj večje operacije onkologi opravljajo kar v MOP. Okrog mize se gnetejo tri sestre, anesteziologinja, profesor in pa asistent – moja malenkost. Inštrumentarke me oblečejo, nataknem si rokavice in ko je operacisko polje sterilno pokrito, pričneva z operacijo. Sem ter tja brizgne pod strop kakšna arterija, jaz pa pridno skrbim za hemostazo z zložencem in držim kljukice.

Ko je tumor že skoraj odstranjen in se vzdušje malo sprosti, zaslišim: „Katere zlome podlakti poznamo?“ Naštejem jih, povem da je najpogostejši zlom distalnega radiusa, profesorja pa zanima še, česa ne smemo spregledati pri tem zlomu. Povem mu, da je to zlom čolniča in da zato opravimo drugi teden po poškodbi kontrolni rentgenogram. Nadaljujeva z operacijo. Ko je tumor makroskopsko odstranjen in se trudiva naravnati mrežasti kožni presadek delne debeline na velikanski defekt na prsnem košu, dobim še vprašanje o pnevmotoraksu. Po tem me profesor ne sprašuje več. Ko je defekt končno pokrit in jaz po treh urah asistiranja in vmesnega odgovarjanja na vprašanja že malo utrujen, končno nastopi trenutek, ko slečeva modre plašče, profesorju pa se mudi: „A imate pri sebi indeks?“. Hitro ga stečem iskat v filter. Je to res konec?! „Kolega, a boste za konec zadovoljni z eno desetko?“ Brez besed sem. Napiše oceno, stisne roko in mi še nekaj dobrega zaželi. Ne vem več dobro kaj, ampak verjetno imam tako širok nasmeh, kot ga nisem imel že zelo dolgo. Res prijazen človek tale profesor Snoj. Pa ne le do ubogega študenta, temveč tudi do vseh ljudi s katerimi sva delala tiste tri ure.

Malo poskakujem v filtru, se počasi preoblečem in odpravim v sončen avgustovski dopoldan. Grem v trafiko v UKC. Kupim škatlo Rafaela in se odpravim do tajništva katedre za kirurgijo. Gospa Marija dobi Rafaelo, jaz pa se nasmejan, z zadnjim štempljem v indeksu odpravim v beli svet.

Advertisements




Oftalmologija

5 06 2009

Pa sem končno dal pod streho zadnji greh petega letnika. Stvar se je vlekla še od začetka novega leta, vendar je zapoznel izpit iz Nevrologije in ekspresno bližajoči se odhod v Brazilijo skazil plane. Kljub vsem zapletom je ocena na varnem, v mojem indeksu 🙂

Na izpit sem šel dvakrat. Prvič, pred dvema tednoma, k doc. Cvenklovi. Ni mi ostala v lepem spominu. Malo zaradi grenkega priokusa, da bi lahko izpit že takrat opravil, saj sem po moji oceni znal bolje kot včeraj, malo pa zaradi njenega skoraj nesramnega godrnjanja na koncu izpita. Svojo izkušnjo sem zapisal na Medeno Srce.

Včeraj sem izpit opravil pri prof. Hawlini. Bilo nas je šest in dobili smo tri paciente. Začelo se je s hitrim pogledom v kartoteko, nato pa jemanje anamneze in statusa. Ker je imel pacient obolelo oko ravno v terapevtski midrizi sva si s kolegico lahko ogledala tudi fundus. Vendar neuspešno, ker je bil pogled zastrt z nitkastimi motnjavami v vitreusu. Ugotovila sva tudi temnejšo barvo desne šarenice. Šlo je za pacienta po operaciji (travmatske) sive mrene, ki je po dveh tednih skoraj povsem izgubil vid na operirano oko.

Profesor nas je v svoj kabinet poklical vseh šest. Najprej smo mu izmenično poročali anamnezo in status. Povprašal je po usmerjenih vprašanjih v anamnezi in po diferencialni diagnozi. Sledilo je teoretično vprašanje o pacientu (recimo terapija, diagnostika). Pri najinem pacientu je hotel vedeti zakaj se mu je obarvala šarenica (sideroza zaradi tujka). Nato je vsak izmed nas dobil na ogled eno sliko. Večinoma so to fundusi, bila je slika trde kontaktne leče in pa pareza okulomotoriusa. Pogovor je še v smeri teh slik. Ko smo s tem opravili, nas je “nagnal” iz kabineta in poklical vsakega posamezno noter. Meni je pokazal Novartisovo shemo senilne degeneracije makule. Sledilo je podvprašanje o terapiji (VEGF inhibitor). Naslednje vprašanje je bilo kdo me je imel na vajah in kako se mi je vse skupaj dopadlo. 🙂

Povezano:  Andper: Izpit – oftalmologija





ORL

19 09 2008

Po dolgem času spet opis enega izpita (Ne, da jih nisem delal, le pisati se mi ni ljubilo o mukah.).

Včeraj sem opravil ORL, enega od izpitov petega letnika. Ob osmih smo se štirje mladi upi slovenskega zdravstva zbrali v vajalnici na ORL kliniki in v rahlem strahu čakali, da nam sestra Magda dodeli paciente. Prišli so štirje prijazni gospodje, vsak s težavo iz ORL področja. Izpit sestavljata praktični in teoretični del. Najprej vzameš anamnezo, potem pa še pregledaš pacienta. Sledi poročanje izpraševalcu (doc. Fischinger). Pri pregledu moraš biti precej natančen. Ne smeš zamešati leve in desne nosnice, recimo. Posebno tricky je pogledati grlo in nasopharynx, ampak če je refleks res prisoten, potem tudi asistent ne bo videl kaj dosti več kot ti (Vedno potem še on pregleda pacienta.) in bo s tem zadovoljen. Mene je Fischinger precej spraševal o diagnostiki, če je refleks močan (optika). Opozoril me je tudi na to, da je treba vedno, natančno pregledati sulcus palatoglosus, kjer pogosto spregledamo karcinome!
Teoretični del sem opravljal pri prof. Žargiju, ki menda velja za strah in trepet. Vsaj sestra Magda mi je rekla, da se ga ne smem ustrašit. 🙂 Moram reči, da sem imel precej sreče z vprašanji (trojček na starem pildeku), kajti sicer ne vem, če bi ga lahko zadovoljil. Moja vprašanja so bila:

  1. Otitis media acuta mucosa
  2. Oživčenje in prekrvavitev grla
  3. Zapleti pri vnetjih kožnega pokrova nosne piramide

Profesor daje res ogromno podvprašanj. Sam sem mu tako moral nadrobno opisati teste naglušnosti, vključno z Webrovim in Rinnejevim. Zanimalo ga je tudi prepihovanje tub, govorila sva o gnojnem vnetju sr. ušesa, tonzilitisih, parezi reccurensa. Kar precej me je mučil z antibiotiki. Profesor zelo hitro prehaja z enega vprašanja na drugega, tako da včasih ne veš kaj točno te sprašuje, tako da ga je dobro še enkrat vprašati, če si zmeden. Na koncu me je vprašal, koliko bi ocenil svoj izpit. Mislim, da sem se kar realno ocenil in potem to oceno tudi dobil. 🙂 Čeprav je menil, da če bi ocenjeval objektivno… ampak, da je itak malo stvari res objektivnih. Tako da je bilo na koncu veselje v hiši. 🙂

Še nekaj bi dodal. Na izpitu je skoraj ves čas prisotna sestra Magda. Slišal sem, da se nekateri ljudje ne razumejo preveč dobro z njo. Moja izkušnja je, da če imaš lep odnos in si prijazen, ti lahko zelo pomaga na izpitu in te včasih celo reši, če se totalno zmedeš. Tako da zame je zlata punca. 🙂

Literatura je precej stara knjiga (moj letnik) bukvica Kambič – ORL. Knjiga se zelo hitro bere in prebere, tudi strani ni veliko. Tu so še stari članki (posodobitve knjige iz osemdesetih), ki jih najdemo v kopirnici ONKO. Moje mnenje je, da Kambič zadostuje, pomaga Wikipedia, nujen pa je anatomski atlas – vprašanja iz anatomije so pogosta in podrobna!

Praktično identično izkušnjo je opisal Andper.





FRM ali Iskanje grešnega kozla

9 01 2008

To bo en tak, malo negativen post..

FRM je predmet, kjer se vse skupaj vglavnem vrti okoli kratic. Vaje potekajo na Soči, so več ali manj zanimive in dobro zastavljene. Predavanja, iskreno, ne vem kakšna so, ker nisem obiskal niti enega. Vse pozitivno (vaje), pa se konča pri kolokviju. Izpit tega predmeta se menda opravi z dvema kolokvijema – izbirnega tipa (ABC). Sistem je dokaj podoben kirurškim kolokvijem. Kar me je zmotilo je odnos “bouncerjev” (dveh asistentk) na kolokviju. V petih letih se mi do sedaj še ni zgodilo, da bi kak profesor študentu brez opozorila zaplenil kolokvij. Že zato se mi samo dejstvo, da se to lahko zgodi, zdi malo mimo. No, danes se je. Na prejšnjem kolokviju iz FRM se je menda tudi, le da v drugi skupini. Asistentka pristopi do tebe (skoči čez mizo, vrsto pred tabo), rekoč “Vas pet sem gledala, da prepisujete. Naj se javi tisti, ki je prepisoval!!” Po navadi so tiho vsi. In potem vseh pet izgubi kolokvij. Če se javi eden/ena, izgubi kolokvij samo on/ona. In potem grdo gleda ostale štiri, ker se ni javil nihče od njih…

Vse lepo in prav, boste rekli. Prepisovanje ni moralno in mora biti kaznovano! Se strinjam, da ni moralno. Problem je v temu, da literature katedra praktično ne izdaja. Obstajajo le hudo okleščeni slajdi iz PPT, na katerih dobiš zelo malo informacij. Menda je tudi nek zastarel učbenik (ki je najbrž preobširen za kolokvij). Potem pa se v kolokviju pojavijo vprašanja, ki nimajo dosti veze s FRM. Ki jih niti slučajno ni v slajdih. In ob takih vprašanjih je skušnjava posveta s kolegom (kot je pač v medicini praksa) zelo velika. Tako pogledaš k enemu sosedu, k drugemu, kaj povprašaš – in že prileti do tebe asistentka.

Zakaj me je vse skupaj zmotilo? Ker zaradi zgoraj opisane nedoslednosti katedre prepisuje praktično cela predavalnica, nastrada pa le peščica (včasih tudi nedolžnih). Ker se v petih letih kolokvijev še ni zgodilo, da bi kdo brez predhodnega obvestila ostal brez kolokvija (posledica = nujen zagovor). In še zadnjič, ker gre za majhno katedro (pa ne da jo podcenjujem), katere izpit se oceni le z opravil. Velike katedre (patologija, kirurgija, pafi, …) si takega odnosa do študentov ne dovolijo. Najbolj me moti to, da s takim načinom spodbujajo med nami razkol – češ “Vsi so plonkali, nastradal sem pa samo jaz!”, nepotreben stres in frustracije.

Ja, jezen sem na FRMjevce! Iskanje žrtvenih kozlov ni fer.

P.S. Ne, nisem nastradal jaz. In ja, prepisoval sem.

P.S.2. Če se vam še ni posvetilo, FRM je Fizikalna in Rehabilitacijska MedicinaNagradno vprašanje pa je, kaj je “CTLSO”? 





NMP

6 07 2007

Nujna Medicinska Pomoč ali po domace prva pomoč je izpit, ki mi je ostal se iz prvega letnika. Junija sem nasploh cistil stare grehe. Po javnozdravstveni turneji, sem se odpravil delat se nekaj malo bolj medicinskega, kar NMP nedvomno je. 🙂

https://i1.wp.com/www.trauma.org/images/image_library/classic013b.jpg

Temeljna literatura za izpit je bil dolga leta Derganec, lani pa je izšla težko pričakovana Ahčanova Prva Pomoč. Knjiga je zelo debela, polna krvavih in didaktičnih slik. Priložen je tudi DVD s filmi. Po mojem mnenju je knjiga zelo lepo napisana in vse pohvale avtorjem. Je pa nekaj treba priznati. Jaz sem jo bral kot pesmico, ampak jaz sem koncal cetri letnik. Bruci si pa najbrz posteno lomijo zobe ze ob izrazih kot so anevrizma, hematom, … Mislim, da je malo presiroko zastavljena za prvi letnik – Right ventricular stab - knife in situvsebuje tudi poglavja iz nujnih stanj v maksilofacialni kirurgiji, oftalmologiji, ginekologiji. Vseeno pa so se avtorji trudili uporabljati jezik, ki bi ga razumel tudi laik. To jim je do neke mere tudi uspelo, meni pa privabilo sem in tja nasmeh na usta. Da potegnem črto – knjiga je super in bi jo moral imeti na domači polici vsak študent MF in zdravnik, je zelo didaktična, ampak mislim, da imajo prvi letniki premalo (nič) znanja iz PAFIja in patologije, da bi jo dobro razumeli.

Poleg Ahčana, je treba obvladati tudi TPO – temeljne postopke ozivljanja. Za to popolnoma zadostuje “na izust” znati tistih nekaj strani, ki so na spletni strani katedre za anesteziologijo. Splača se enako poglavje prebrati tudi v knjigi – zaradi slik.

Complex skull & facial fractures - CT01Sam izpit je iz dveh delov – kirurskega in anestezioloskega (TPO), vsak po 40 vprasanj. TPO je res lahek. Zmesti te poskusajo z zamenjanimi vpihi in stisi, stisi/sekundo, ipd. Kirurški del pa je čisto druga pesem. Med starimi bajtami je krozilo pravilo, da so stara vprasanja α in ω. Vendar tokrat je bila prvic uradno nova literatura in s tem naj bi bila nova tudi vprasanja. Nekaj starih je vseeno bilo, a le za vzorec. Sam sem bil šokiran, ko sem prebral prvo vprasanje – zastrupitev z Atropa Belladonna – volčjo češnjo. “Mala malca” za tiste, ki imajo farmakologijo zZelena mušnicaa sabo. Ampak to je izpit za prvi letnik, ne? Notri je bilo tudi 4 ali 5 vprasanj iz vojne kirurgije – napalm, kasetna bomba, hitrost metka, začasna kaviteta, … Tu smo bili pa tudi “ta stari” bolj na psu. Najbrz ni treba zgubljati besed, da teh stvari ni v knjigi. Res ni fer do brucov, da jim dajejo take teste, pa še za pogoj so. Izpit je ocenjen po Gaussovi krivulji. To pomeni, da nekaj nesrecnezev vedno pade, enako stevilo pa jih dobi 10.  Rezultate se cakamo.

Še nekaj utrinkov z izpita… Read the rest of this entry »





Psihiatrija

28 04 2007

V cetrtem letniku lahko delas izpite kot po tekocem traku, samo ce hoces. Jaz se nekako skusam drzat zlate sredine.

Psihiatrija mi je na zacetku leta vzbudila precej zanimanja, zato sem se v zimskem semestru tudi prijavil na izbirni predmet (Klinicna P.). Tega priporocam vsem, ki jih psihiatrija vsaj malo veseli (ali pa tako vsaj mislijo). Tudi predavanja na psihiatriji so naceloma zanimiva, profesorji pa dobro pripravljeni. Rahlo razocaranje pa so vaje. Te potekajo vecinoma na PK Polje, nekaj na KOMZu, ena v pediatricni kliniki, ena pa tam, “cez Ljubljanico”.

Slabost vaj je v tem, da nas (studentov) je prevec. Tako redko kdaj lahko vprasas pacienta to kar hoces. Tudi pacienti se najbrz ne pocutijo fajn, ko so obkrozeni z desetimi radovednimi studenti. No, vsaj jaz se ne bi. Le enkrat se je zgodilo, da sva bila s pacinetom samo dva studenta. Moram reci, da so tudi nekateri mentorji na vaje slabse pripravljeni. Ne vedo ravno, kaj vse mi ze znamo, kaj smo ze delali in cesa se ne. Mi pa tudi ponavadi molcimo (Izgleda, da je to klasika na MF.). Malo nerodno je, da si prvic cisto zares sam s pacientom sele na izpitu.

Psihiatrija je bila moj prvi pravi klinicni izpit – s pacientom, zato sem imel pred njo malo rešpekta. Ucit sem se (spet) zacel malo prepozno, tako da je slo na koncu na tenko. Ucenje terja dobre tri tedne, ce hoces golobje mordo knjigo res obvladat. Splaca se uciti vštric z vajami, ker gres potem lahko direktno na izpit. V CMKju je ze precej popisanih in podcrtanih knjig, kar malo olajsa branje, sicer zelo suhoparne knjige. Tisim, ki vas stvar res zanima, priporocam staro knjigo (Milčinski), v kateri je polno zanimivih klinicnih primerov, ki olajsajo pomnenje. Slednje sem v “novi” knjigi kar pogresal. Samo ucenje me ni tako pritegnilo in veselilo. Morda so vaje malo pokvarile dober vtis, ki sem ga dobil na predavanjih in izbirnem.

Kako izgleda izpit? Začne se z lovlenjem roka na e-studentu. Ko si prijavljen, gres v tajnistvo Katedre za Psihiatrijo in se s prijazno tajnico (za spremembo) dogovoris, kdaj (in pri komu) bi rad opravljal ustni del. Na dan izpita se pise esej. Esejska vprasanja (in eseji) so v Onkotu. Cez nekaj dni imas se ustni del. Najprej gres k pacientu. Pogovoris se kar v njegovi sobi, casa imas kaksno uro. Ce imas sreco, bo pacient miren in ti ne bo pobegnil. Sledi pogovor z izprasevalcem, ki ni nic drugacen od drugih izpitov, le da najprej podas anamnezo in status pacienta. Malo se se predebatira esej, potem pa odgovoris se na nekaj teoreticnih vprasanj.

Moje mnenje o psihiatriji (veji medicine). Hja, profesorji se celo leto trudijo predstaviti psihiatrijo kot enakovredno vsem drugim vejam medicine. S poznano etiologijo in patofizioloskimi substrati, z etiolosko usmerjenim zdravljenjem. Jaz sicer prej nisem imel nekega slabega mnenja o tej vedi, niti ga nimam sedaj. Samo dejstvo je, da je vecina psihiatricnih bolezni kronicnih, da se pacienti celo zivljenje vracajo v PKP, da je njihovo socialno zivljenje bolj ali manj sesuto, da imajo zdravila se vedno hude stranske ucinke… V esejih sicer pisemo, da se vecina zdravi ambulantno, da so zdravila dobra in da poznamo vzroke boleznim. Morda nam kazejo prevec kronificirane primere, ali pa lazemo sami sebi v obraz? Jaz se vedno mislim, da je psihiatricna bolezen nekaj najhujsega, kar se mi lahko zgodi – pa me je psihiatrija veselila.

Stigma je na zalost se vedno velika. Ljudje imajo o psihiatricnih bolnikih se vedno zelo negativno mnenje, bojijo se jih. Tipicna predstava o klinikah je po mojem se vedno tista izpred vojne. Zal. Klinike so seveda zelo pošlihtane in osebje se zelo trudi za dobrobit pacientov. Ležalne dobe so res dosti, dosti krajse kot v preteklosti in zdravila ucinkovitejsa. Se vedno pa se po mojem premalo dela na vkljucevanju pacientov v zivljenje in na osvescanju ljudi o psih. boleznih. Tudi na izpitu se zelo poudarja psihoterapija, a baje je ta precej draga… Skratka, trajalo bo se, preden se ta stigma odpravi in morda bomo v tem casu tudi psihiatricne bolezni znalo boljse zdraviti. 

Joj, cisto predolg post je tole.





Radiologija

18 03 2007

Se en izpit je romal v moj indeks. Radiologijo bi lahko proglasil za najlazji izpit na MF, ki prinese oceno. Je pa tu en haklc. Izpit je nujno treba opravljati pri prof. Jevtiču. Profesor je zelo korekten, vprasanja niso tezka. Ocene pa so vec ali manj lepe. 😛 Sam sem imel to sreco, da za moj izpitni rok ni bilo gnece. Sicer je rok pri zelenem profesorju zelo tezko dobiti.

Literatura za izpit – zelena knjigica Radiologija, ki pa je ze precej zastarela, pa tudi zelo nesistematicno je napisana. Na zacetku razveselita s fizikalnim uvodom prof. Zeks in Svetina. Mislim, da ni treba predelati ravno vsega. Sam sem kar precej racionaliziral poglavja. Za lenobe pa je gradivo tu. Hvala Jernej et co.!