Na vlaku

30 08 2008

Na lanskem potovanju po Kavkazu sem dvakrat sedel na (nočni) vlak. Prvič v Azerbaijanu, na poti iz Bakuja v Sheki. Sam nakup karte za vlak je poseben podvig. Najprej je treba zadeti pravo okence od osemnajstih in pri sebi moraš nujno imeti potni list. Naslednji podvig je najdenje pravega kupeja. Z Američanom Paulom sva imela res veliko srečo s cimroma v kupeju. Babuška Zoja je nas, študente, celo postrega s čajem. Prijetno zibanje vlaka in mrzel piš, ki je vlekel skozi okno, ki se ga ni dalo zapreti, nas je hitro zazibal v spanec.

Vlak v Gruziji je bil povsem drugačna izkušnja. Z Boštjanom sva se odpravljala v nevarne kraje. Vsaj v vodičih so tako svarili. Zugdidi je bil že pred sedajšnjim konfliktom znan po trumah beguncev iz Abhazije, a bil je tudi odskočna deska za potovanje v Svaneti. Ubogala sva pobožno ženico, ki je tik pred odhodom vlaka prodajala svete podobice in za Lari kupila Jezusa. Kljub Jezusu in tresljajom pa spanec ni in ni hotel priti…

Vlak Baku - Sheki, Azerbaijan

 

Vlak Tbilisi Zugdidi, Gruzija

Vlak Tbilisi - Zugdidi, Gruzija

Advertisements




Freska

27 08 2008

Freska v samostanu Davit Gareja, Gruzija





Gruzija

10 08 2008

Že včeraj sem napisal nekaj kratkega o aktualnih političnih dogodkih. Danes res ne morem mimo vojne, ki je izbruhnila na Kavkazu. Težko je poslušati poročanja o divjanju vojne v državi, ki si jo, pred ne dolgo časa, obiskal. Zelo živo si predstavljam obraze ljudi, ki sem jih spoznal, njihovo gostoljubnost in nepokvarjenost. Kaj se dogaja z njimi danes, kaj jih čaka v prihodnosti?

Povprečnemu Evropejcu je situacija na Kavkazu popolnoma nepoznana in zato poročila iz medijev dokaj nerazumljiva. Kavkaz je pravi etnični Babilon. Globoke doline in visoke gore so dolgo časa omogočale, da so ljudje ohranjali svoj jezik, običaje, kulturo, … Včasih je bilo na Kavkazu prek 300 različnih jezikov, danes jih je še vedno več kot 70. Po razpadu Sovjetske Zveze so se kavkaške državice osamosvajale, meje pa so ostale take, kot jih je zarisal Stalin. Ta je namenoma risal meje tako, da so potekale po sredini etničnih ozemelj. Z osamosvojitvami so tako nastajala številna konfliktna ozemlja: Nagorno Karabakh, Severna in Južna Osetija, Abkhazija, Adjara, Čečenija, … Separatističnih državic je na Kavkazu malo morje. Gruzija ima to smolo, da na njenem ozemlju ležijo kar 3 take republike (Abkhazija, Južna Osetija, Adjara). Adjari je leta 2004 uspelo pridobiti določeno avtonomijo, hkrati pa je še vedno del Gruzije. Abkhazija in J. Osetija sta de-facto svoji državi, uradno pa sta še vedno del Gruzije. Obe uživata podporo Rusije, odnosi med Rusijo in Gruzijo pa so zadnja leta bolj slabi. Situacija se je začela slabšati lani, s preleti rusikih letal in končnim zaprtjem meje med Rusijo in Gruzijo. Zaprtje meje je močno vplivalo na življenje številnih Gruzinov, ki so delali v Rusiji (Brezposelnost v Gruziji je zelo visoka, povprečna pokojnina pa je 30 Larijev, pribl 15$.).

Z nastopom Mihaila Sakašvilija je Gruzija krenila na pot proti Evropi. Res je bilo hecno videti zastave evropske unije, ki visijo po Tbilisiju. Gruzija ima to smolo, poleg etnične razdrobljenosti, da meji na Rusijo, ki ima dokaj očitne težnje obuditi moč in velikost Sovjetske Zveze. Putin je na dobri poti – V Belorusiji ima nameščene jedrske konice, z Abkhazijo je dobil vrata v Črno morje. Južna Osetija in bojeviti Osetijci so idealni za začetek konflikta. Rusija jim je priskrbela orožje in – je počilo. Sedaj Rusija bombardira cilje po Gruziji, daleč od meja Osetije in “igra vlogo peace keeperja”. Seveda.

Pri vsem skupaj me najbolj moti pasivnost mednarodne skupnosti. Dogaja se drugi Balkan. Kje je zdaj Dimitrij Rupel, ki se je še jeseni v Tbilisiju predstavljal kot poznavalec situacije na Kavkazu, kje so drugi pomembni možje? Aja, ne predsedujemo več. George Bush je le medlo izjavil, naj se ogenj ustavi. Seveda, z Rusijo se ne gre zapletati. Pa tudi nafte ni na tem območju. Skratka vsi gledajo proč (tako kot Nizozemska v devetdesetih), oziroma gledajo Olimpijske igre, nedolžni ljudje pa umirajo. Prav slabo mi je!

O situaciji v Gruziji je pisala tudi Eva, ki se je včeraj vrnila od tam.





Posmeh Olimpijskemu duhu

8 08 2008

Cel svet spremlja bahavo otvoritev Olimpijskih iger in pozdravlja uspešnost in novo “demokratičnost” Kitajske. Med tem pa v Gruzijski separatistični republiki Južna Osetija potekajo boji v katerih umirajo civilisti. Res, pravi olimpijski duh. 17 dni bomo spremljali samo olimpijske igre, medtem pa bodo po svetu še vedno potekali boji in umirali bodo nedolžni ljudje. Slovenija danes pošilja v Afganistan in na Kosovo dva kontignenta Slovenskih vojakov. Nad Iranom še vedno visi grožnja z vojaškim posredovanjem. V Južni Osetiji se je razplamtela prava vojna. Tibet je še vedno zatiran. George Bush, Vladimir Putin in Nicolas Sarkozy pa zasanjano spremljajo plapolanje rdeče zastave v Pekingu.





Pumpa v Gruziji

19 01 2008

Pumpa

Naš taksi gre na plin, da ne bo pomote. 🙂





Nakljucna fotka

31 10 2007

Vinar

Gvini zavod, Tsinandali – Gruzija