Liffe (je mimo)

24 11 2008

Pa je mimo, 19. Liffe. Ko sem prvič preletel letošnji program, sem ostal precej hladen. Retrospektive tokrat res niso bile po moji volji. Sem pa vseeno izbral kar pet filmov in moram reči, da sem imel letos res srečno roko – niti eden od petih filmov me ni razočaral. Ogledal sem si: Umetnost negativnega mišljenja, Jaz sem iz Titovega Velesa, Ex bobnar, Štiri noči z Anno in Elitni vod. Ker pa mi radovednost ni dala miru, sem si na malem zaslonu ogledal še Gomorro. Pa pojdimo kar po vrsti…

Umetnost negativnega mišljenja (Kunsten å tenke negativt)

Moj prvi komentar je bil “Tak film si lahko izmislijo samo skandinavci!”. Grob in obešenjaški humor v tej črni komediji res nima meja. Sam sem se večrat krohotal na ves glas in dvorana z mano. Nekateri gledalci pa so molče trpeli do konca. Gledati tetra- in paraplegike, kako skušajo reševati svoje probleme in si ne zatiskati oči pred lastno nemočjo, je težko. Večkrat smo sami pretirano uvidevni do invalidov, ker nam je neugodno ob njihovi stiski. Film ruši ta tabu. Spremljamo skupino za samopomoč, ki skuša pomagati glavnemu “junaku” iz globeli depresije, v katero ga je pahnila prometna nesreča in ga priklenila na invalidski voziček. Vsi so srečni in zadovoljni s svojim življenjem. Toda naš junak iz njih potegne najtemnejše frustracije in težave. Ponovno spoznajo, da nikoli več ne bodo seksali, si sami odprli piva, celo, da sami niso sposobni storiti samomora. Smeh skozi solze.

Jaz sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles)

Zgodba govori o treh sestrah. Narkomanki, ki si išče moža, lokalni lepotici, ki skače s cveta na cvet in sedemindvajsetletni devici, ki si od vsega najbolj želi zanositi. Tri zgodbe, ki jih je nemogoče združiti, razen v resničnem življenju. Za vse tri je edina pot iz začaranega kroga, da pridobijo vizo za evropsko unijo in se izselijo iz bivšega industrijskega “bisera” bivše Juge.

Režiserka čudovito zapleta to grško tragedijo (Kaže, da imajo Makedonci vseeno nekaj skupnega s starimi grki.). Tudi fotografija je lepa. Žalosten film, vreden ogleda.

Ex bobnar (Ex drummer)

Flamski film o treh invalidih, ki si želijo nastopiti na naboru punk bandov. Imajo gluhega kitarista, kitara 2 ima paretično levo roko, pevec pa seslja. Invalidi pa niso le zaradi svojih telesnih hib, temveč tudi zaradi svojega načina življenja, ki je do konca sprijeno in umazano. Pevec zelo rad pretepa ženske; to ga celo vzburja. Kitara 1 je gej, ima plešasto mamo in bolnega očeta privezanega na posteljo, na podstrešju. Gluhi kitarist 2 je zasvojen s kokainom, prav tako njegova žena. Imata celo dvoletno hčerko, ki ji res ni z rožcami postlano. Njihovo grotesknost skuša izkoristiti pisatelj, bivši bobnar, ki si želi napisati knjigo o treh invalidih. Hitro se vklopi v grotesko in čedalje bolj se zdi, da je prav on najbolj patološki od vseh. Film le za tiste z res dobrim želodcem.

Gomorra

Film o mafijski združbi Camorra spoznavamo skozi pet zgodb navadnih ljudi. Zgodbe so precej linearne, na koncu pa se celo prepletejo. Film sem primerjal z Božjim mestom in ostal precej hladen. Vpliv Camorre na vsako ped družbe v Napoliju je sicer lepo prikazan, ampak tistega prevega žmohta pa v filmu ni. Včasih je sledenje zgodbi celo nekoliko težko, poleg tega pa filmu očitam linearnost zgodbe. Upam, da je knjiga boljša, kajti škoda bi bilo biti preganjan zaradi povprečnega filma.

Štiri noči z Anno (Cztery noce z Anna)

Film poljskega mojstra Skolimowskega je res prava umetnina. Temačni in sivi kadri, skorajšnja nemost protagonista in pa glasba, ki ti zleze pod kožo. Samotar Osaka predano skrbi za svojo bolno babico, sežiga trupla v krematoriju, vsak večer pa skrivaj opazuje Anno, sosedo iz ženskega internata, kako se odpravlja v posteljo. Je psihopat ali le nesrečen slehernik, ki si želi človeške bližine?

Elitni vod (Tropa de Elite)

Vsekakor najbolj močen film od vseh, ki sem si jih ogledal. Morda tudi zato, ker je bil zadnji. Vsekakor pa zato, ker se čez manj kot dva meseca odpravljam na “kraj zločina,” v Rio de Janeiro. Brazilski film, grajen podobno kot Ciudade de Deus, te kar posrka vase. Skozi oči študenta prava in vodje specialnega policijskega skadrona opazujemo skorumpirano policijsko telo v Riu in pa življenje bogatih in zadetih študentov ter prekupčevalcev z drogo iz favel. Veliko je pokanja, krvi, trupel. Sosed na levi si je na trenutke zatiskal ušesa, desni pa se je živčno presedal. Smo medicinci res tako “otopeli”? Vsekakor priporočam vsem ljubiteljem brazilskega filma (z močnim želodcem).

Še moj Top 3: Elitni vod, Štiri noči z Anno, Jaz sem iz Titovega Velesa. V ne nujno takem vrstnem redu.

Ob skoraj vsakokrat razprodani predstavi, se sprašujem ali Ljubljanske kinodvorane res ne morejo preživeti čez leto? Je holivudski film res edini donosen? Kar se tiče mene – ne. Kolosej me ni videl že kakšni dve leti. Zakaj sem torej včeraj, kot se govori, zadnjič sedel v Komuni, ki je res super dvorana?

Advertisements




Sredi noči

12 11 2008

Včasih sem vstajal pred šesto uro, tako rekoč sredi noči, da sem prišel pravočasno na kolokvij iz patologije.

Sedaj vstajam (skoraj) sredi noči, da čakam izpitni rok na E-študentu. 😦

V ne tako zelo oddaljeni prihodnosti bom spet vstajal sredi noči in zehal na jutranjem raportu.

Sem si izbral napačen poklic?





Soline

29 09 2008

V nedeljo sva se s sestro odpravila na izlet v Sečoveljske soline. Vreme je bilo sprva nekam sivo, potem pa se je le pokazalo sonce. Kar malo mi je žal, da se nisem vrgel v vodo. 🙂

Tule je nekaj slik za pokušino. Rad bi kak komentar slik, predvsem kompozicije. Hvala.





Zastoj

27 09 2008

Citat prometnih informacij z Vala 202, pravkar. 

“Promet na primorski avtocesti se je nekoliko umiril. Kolona pri počivališču Studenec je sedaj dolga 2 kilometra.”





Sanje

19 09 2008

S prijatelji smo bili spet v gorah. Vreme je bilo sončno, vroče in po dolgem in napornem vzponu smo končno prilezli do koče. Utrujeni in lačni smo vstopili v na pol prazno jedilnico in se posedli k mizi. Naročili smo ričet in čaj, ter kramljali o današnjem izletu. Ko smo bili že na dobri polovici ričeta, oziroma jote, pristopi k mizi planinec in vljudno vpraša, če sme prisesti. Seveda smo bili za. Sprva ga nisem prepoznal. Potem pa sem si ga le bolje ogledal in spoznal, da je k mizi prisedel premier Janez Janša. Povprašal nas je, kje smo bili in ob jedi smo prav prijetno klepetali o gorah in preteklem dnevu. Čez čas nas je vprašal, kaj mislimo o politiki in komu smo naklonjeni na prihajajočih volitvah. Malo smo se spogledali, nato pa nekoliko obotavljivo povedali naše nazore, saj je pogovor do sedaj tekel res sproščeno. Sam sem ga pogledal v oči in iskreno povedal, da sem bolj naklonjen levemu trojčku, torej SD, Zares in LDS. Premier se je zazrl nekam v daljavo, jaz pa sem se zbudil…

Očitno me predvolilni čas precej obremenjuje, da še take hecne sanje sanjam. Ampak vendar so bile prijetne. 🙂 Prav dobre volje sem se zbudil.  Zame so te volitve precejšnjega pomena, saj bom pod taktirko bodoce vlade zaključil šolanje in iskal zaposlitev. Vsak mlad človek na takem razpotju si želi, da bi imel na začetku čim boljše pogoje. Zato grem v nedeljo volit! Upam, da se volitev udeležite tudi vi.

P.S. Komentarje sem se odločil zapreti, zaradi skorajšnjega volilnega molka.





ORL

19 09 2008

Po dolgem času spet opis enega izpita (Ne, da jih nisem delal, le pisati se mi ni ljubilo o mukah.).

Včeraj sem opravil ORL, enega od izpitov petega letnika. Ob osmih smo se štirje mladi upi slovenskega zdravstva zbrali v vajalnici na ORL kliniki in v rahlem strahu čakali, da nam sestra Magda dodeli paciente. Prišli so štirje prijazni gospodje, vsak s težavo iz ORL področja. Izpit sestavljata praktični in teoretični del. Najprej vzameš anamnezo, potem pa še pregledaš pacienta. Sledi poročanje izpraševalcu (doc. Fischinger). Pri pregledu moraš biti precej natančen. Ne smeš zamešati leve in desne nosnice, recimo. Posebno tricky je pogledati grlo in nasopharynx, ampak če je refleks res prisoten, potem tudi asistent ne bo videl kaj dosti več kot ti (Vedno potem še on pregleda pacienta.) in bo s tem zadovoljen. Mene je Fischinger precej spraševal o diagnostiki, če je refleks močan (optika). Opozoril me je tudi na to, da je treba vedno, natančno pregledati sulcus palatoglosus, kjer pogosto spregledamo karcinome!
Teoretični del sem opravljal pri prof. Žargiju, ki menda velja za strah in trepet. Vsaj sestra Magda mi je rekla, da se ga ne smem ustrašit. 🙂 Moram reči, da sem imel precej sreče z vprašanji (trojček na starem pildeku), kajti sicer ne vem, če bi ga lahko zadovoljil. Moja vprašanja so bila:

  1. Otitis media acuta mucosa
  2. Oživčenje in prekrvavitev grla
  3. Zapleti pri vnetjih kožnega pokrova nosne piramide

Profesor daje res ogromno podvprašanj. Sam sem mu tako moral nadrobno opisati teste naglušnosti, vključno z Webrovim in Rinnejevim. Zanimalo ga je tudi prepihovanje tub, govorila sva o gnojnem vnetju sr. ušesa, tonzilitisih, parezi reccurensa. Kar precej me je mučil z antibiotiki. Profesor zelo hitro prehaja z enega vprašanja na drugega, tako da včasih ne veš kaj točno te sprašuje, tako da ga je dobro še enkrat vprašati, če si zmeden. Na koncu me je vprašal, koliko bi ocenil svoj izpit. Mislim, da sem se kar realno ocenil in potem to oceno tudi dobil. 🙂 Čeprav je menil, da če bi ocenjeval objektivno… ampak, da je itak malo stvari res objektivnih. Tako da je bilo na koncu veselje v hiši. 🙂

Še nekaj bi dodal. Na izpitu je skoraj ves čas prisotna sestra Magda. Slišal sem, da se nekateri ljudje ne razumejo preveč dobro z njo. Moja izkušnja je, da če imaš lep odnos in si prijazen, ti lahko zelo pomaga na izpitu in te včasih celo reši, če se totalno zmedeš. Tako da zame je zlata punca. 🙂

Literatura je precej stara knjiga (moj letnik) bukvica Kambič – ORL. Knjiga se zelo hitro bere in prebere, tudi strani ni veliko. Tu so še stari članki (posodobitve knjige iz osemdesetih), ki jih najdemo v kopirnici ONKO. Moje mnenje je, da Kambič zadostuje, pomaga Wikipedia, nujen pa je anatomski atlas – vprašanja iz anatomije so pogosta in podrobna!

Praktično identično izkušnjo je opisal Andper.





Nazaj v planinski raj

3 09 2008
Štirje mušketirji smo se za dva dni odpravili v visokogorje, v središče TNP. Iz Zadnjice smo krenili proti Kriškim podom. Do koče vodi mulatjera, po kateri so s konji oskrbovali kočo do srede sedemdesetih let. Ko smo, že kar nekoliko utrujeni, prišli do spodnjega kriškega jezera, se je vreme pričelo kvariti in gora zavijati v meglo.

Z najboljšimi upi smo v koči spili čaj in čakali razjasnitve, ki pa je ni bilo. Kljub temu smo krenili proti Križu. Na poti smo na visoku polici nad nami ugledali kozo, kako zvedavo gleda na nas, kmalu pa se ji je pridružil še kozliček. Ravno sem začel vlečt iz nahrbtnika fotoaparat, ko sta poslala nad nas dva nemajhna kamna, zato smo se kar hitro odpravili naprej. Po zložni hoji smo prišli na sedlo, tam pa se je oblak končno pričel trgati in pokazalo se je sonce. Ves presunjen sem v skali pod Razorjem prepoznal Indijanca, ki krasi marsikatero razlglednico iz Julijcev. Kmalu se je iz megle izvilo tudi zgornje kriško jezero in okoliški vrhovi. Pesem!

Indijanec

Indijanec

Zgornje kriško jezero

Zgornje kriško jezero

Tu se je pot spremenila. Nekaj jeklenice in klinov, ter izpostavljenih mest. Končno smo prilezli na vrh grebena, kjer se priključi pot s Škrlatice. Boštjan in Jan pobegneta naprej, jaz pa malo postojim. Čista tišina, le moj utrip. Slišati ni niti muhe, naokrog pa 2000 metrov lufta in gola skala. Nepozabno!

Oča in jaz

Oča in jaz

Triglav

Triglav

Po sestopu nas je v koči pričakal odličen ričet in luštne oskrbnice. Nisem vedel, da se tudi gorske koče oskrbujejo prek študentskega dela. Zanimivo.

Naslednji dan smo se zgodaj zjutraj podali na Stenar. Nismo vedeli, da stopamo v Zlatorogovo kraljestvo. Kralj nam je pokazal svojo čredo, ki se sploh ni pustila motiti. Res lep pogled! Na vrhu je pošteno zeblo, zato smo se kaj hitro odpravili nazaj. Na kriških podih smo na hitro pojedli še zelenjavno juhico in odpeketali v dolino, kajti spet je prihajalo slabo vreme.

Kozorogova družina

Kozorogova družina

Druščina na vrhu Stenarja

Druščina na vrhu Stenarja