Fortaleza, 9.2.2009

14 02 2009

Hej! Hiter update… Z mano vse kul. V soboto sva z vladimirjem spet sla na predkarneval, vceraj pa smo dan preziveli na plazi. Ful so bli veliki valovi. Potem smo sli z rafaelovim bratom fabimo se v en place Zembi Ze ali nekaj takega, kjer vsak vecer igrajo sambo stari macki. Zelo dobro! Sledila je vecerja v sushi house-u. Sem drugic jedel sushi in mi ni ravno nekaj posebno dober. Ampak fabio pravi, da je kot marihuana. Da ga moras probati veckrat, da te zasvoji. Bo ze res. 🙂
 
Danes sem bil pa priden. Sem bil do petih popoldan v bolnici in sem asistiral pri treh operacijah. Prvo smo laparaskopsko odstranili zolcnik eni gospe, potem je sledila ena cisto kratka op. Popravili smo defekt v trebusni steni pri enemu gospodu, ki je imel kilo. Na koncu pa smo se naredili nefrektomijo (odstranili ledvico) pri eni starejsi gospe. Res je imela ogromno ledvico. Je merila kaksnih 40cm in tehtala kake  3kg. Ponavadi je ledvica velika 12cm in vaga 250g. Tako da je bilo zanimivo. Naredil sem tudi svoje prve sive, ki bodo nekomu koristili. Tako da se zacenjam ucit. 🙂 Imam kar fajn mentorje. En mlad specialist in ena specializantka (zelo lustna, a zal porocena-to objokujejo vsi kirurgi na oddelku). Oba znata anglesko (kar je tu redkost), tako da mi tudi kaj razlozita.
 
Zdaj pa laufam pod tus in grem na rakovice z rafaelom in leitizio.





Fortaleza, slike

14 02 2009




Fortaleza, 4.2.2009

14 02 2009

Pred skoraj tednom dni sem zapustil Rio de Janeiro. Trije dnevi v temu babilonu so popolnoma premalo. Ogledat sem si uspel le center mesta, copacabano, ipanemo in pa kip 38-metrskega kristusa ter sladkorno goro. Zadnja dva sta obiska vredna predvsem zaradi razgledov. Na spomeniku kristusa pa se lahko nasmejes turistom, ki se mecejo po tleh, da bi v objektiv ujeli cel kip odresenika.
 
No, v Fortalezi so res lepo poskrbeli zame. Zivim pri Rafaelu, tukajsnjemu studentu medicine. Hisa res izgleda kot v telenoveli. Tri nadstropja, velik vrt, bazen, obdaja pa jo tri metrski zid, katerega na vrhu krasi elektricna zica z visoko napetostjo. Ponoci je vrt pod alarmom in infrardeci zarki se sprehajajo nad anglesko travico. Rafaelov oce je ugleden profesor oftalmologije na tukajsnji fakulteti, mama pa je arhitekt. Sicer ima Rafael se brata in dve starejsi sestri. Moja praksa se je zamaknila za 4 dni, tako da sem vecino dnevov prezivel z nejgovo druzino. Prvi vecer smo sli na vecerjo na Praio do Futuro jest rakovice. Meni se niso zdele bogve kaj, ampak nisem hotel sinfat. Menda sezona ni prava. 🙂 Z Rafelom in njegovim prijateljem smo dvakrat sli tudi na plazo. Fanta sta mi dala nekaj zacetniskih napotkov, kako surfati na valovih. Stvar je zelo zapletena, ceprav izgleda simpel. Ni vsak val dober, poleg tega pa se moras znat skupaj z desko potopiti pod trimetrski val, ki s ti priblizuje. No, meni slednje ne gre prevec od rok, tako da me tretji val skoraj vedno vrze skoraj do plaze (to pa ni prevec prijetno, ker znotraj vala nimas pojma kje je gor, kje dol… tako da se zlahka utopis na tistem metru vode. No, ampak jaz sem odlicen plavalec, pa tudi speh me drzi gor, hehe).
 
Vsako soboto v februarju je tu predkarneval. Tako rekoc trening, za veliki dogodek. Menda je v fortalezi sam karneval bolj pijanica in je bolje iti kam drugam, predkarneval pa vsi hvalijo. No, moja izkusnja je super. Na ulici se pridruzis bloku tolkalcev, ki udarjajo v ritmih sambe in skupaj z brazilskimi ritkami poplesujes za njimi. Vmes ti stalno natakajo cachaço ali domaco caipirinho, dobis pa tudi poceni pivo – cena pa je odvisna od psihofizicnega stanja prodajalca, tako da linearno pada. 🙂 Na karnevalu sva z rafaelom srecala njegovo sestricno (lustna) in njeno kolegico (zelo lustna). Potem smo skupaj veseljacili do konca karnevala (kaksne dve uri in pol smo poplesavali v tavecjem popoldanskem soncu (in soncu na ekvatorju je zelo mocno), ter se hladili s pivom. (Mnogo piva…)
 
Vcerajsnji vecer sem prezivel v druzbi Vladimirja (student iz srbije) in rafelovega brata ter njegove klape. Rafaelov brat (Fabio) je glasbenik. Igra bobne v dokaj uspesnem bendu – zdaj snemajo cd, in mi je dal za nalogo, da mu malo predstavim slovensko glasbeno sceno (dokaj nehvalezna vloga). Vceraj smo tako skupaj poslusali chorrinho (neka mesanica sambe, afriskih in arabskih ritmov), ki je zelo prijeten usesu. Zraven smo jedli brazilski fizol (feijao verde) ter rizoto z rakci. Tudi cachaça ni manjkala (za tiste, ki ne veste, kaj je to – to je brazilski spirit, narejen iz sladkornega trsa). Domov smo prisli pozno, kot se za boeme spodobi. Jaz pa sem danes ze zgodaj vstal in ze ob osmih sedel na minubusu (bostjan – marshrutki s klimo!!) za Canoa Quebrado (ki b´rat?!). To je bila vcasih ribiska vasica (kakih 150km iz fortlaleze), danes pa je dokaj mondeno obarvana. Glavna atrakcija je cudovita rdeca plaza in pa zivahno nocno zivljenje (prvi hipiji so se tu zaceli naseljevati v zacetku osemdestih let). No, jaz sem sel na plazo. Sprehodil sem se gor in dol in ´´obcudoval´´ kite. Res ne vem, kje so vse tiste brazilke, ki so mi jih obljubljali. 😦 Menda bo za karneval bolje. 😉 Kot najvecji grigo sem se usedel pod marelico in pocasi srkal hladno tekocino iz svezega kokosovega oreha. Tudi zaplaval sem in mislim, da je voda imela preko 30 stopnij. Nic kaj osvezujoce. 🙂 Tako je minil se en dan mojih “prisilnih“ pocitnic. 😉 Jutri pa se ze zarana podam na kliniko. Tej klinici na plastiki so me totalno nategnili. Najprej so mi zamaknili prakso za 3 dni (zaradi cesar se sploh ne pritozujem), zdaj pa pravijo, da imajo drugi teden kongres, tako da bi bilo zame boje, ce si poiscem mentorja na drugem oddelku. Tako da sem pristal na splosni kirurgiji in sem kar malo razocaran (pa se vsi so mi bli fovsni, da bom delal joske!!). Upam, da bo splosna krg fajn, oziroma da se bo dalo zmenit za kak dan na plastiki.
 
No, to bi bilo za danes vse. Upam, da vas v Sloveniji ne zebe prevec. Jaz sem se koncno malo aklimatiziral, tako ne svicam vec kot konj za vsako figo.





Rio de Janeiro, slike

14 02 2009




Rio de Janeiro, 28.1.2009

14 02 2009

Prejmite lepe pozdrave iz Ria de Janeira!
 
Takole izgleda… Prvi dan sem se sprehodil vzdolz Ipaneme in si privoscil dva kokosa. Okusa tiste vode se moras malo navadit, ampak je zelo osvezilen. Tehniko, kako pojes se notranjost, brez da bi izgledal kot opica pa moram se osvojit. Ipanema je dolga pescena plaza, ob kateri je polno hotelov. Vsi so starejsi od 15 let in ce bi bili pri nas, bi lahko rekel da so socialisticni. 🙂 Copacabana se mi malo bolj dopade. Voda je sicer tako usrana, da se kopat ne mores (na ipanemi je bolje), ampak je pa malo bolj simpaticna, ne vem, zakaj. Ipanema je ponoci zelo varen del mesta (za tukajsnje razmere) in se lahko sprehajas. Na Copacabani je precej drugace. Ko se ob 2h zjutraj peljes s taksijem po Av. Atlantici na copacabani, ob cesti mrgoli deklic v minimalnih hlackah in modrcih, ki se naslanjajo na avte. Taksist pravi, da so zelo poceni. 50-80 realov za uro.
 
S kanadcani smo sli tudi na fuzbal tekmo na maracano. Stadinon na prvi pogled sploh ne izgleda tako velik. Ampak ce bi odstranil vse stole in bi ljudje stali, se gor komot stlaci 200.000 prepotenih glav. Ceprav je bil stadion precej prazen, je bilo vzdusje super. Zastave, bobni v ritmih sambe, vsi slozno navijajo, pojejo. Res se ni bilo tezko vkljucit. Kupili smo si se majice, tako, da smo izgledali res pravi flamingosi. No, pravih verjetno ne zapali sonce ze v prvem polcasu.
 
Ze drugi dan mojega bivanja v Riu se mi je pridruzil Srb, Vladimir, s katerim bova skupaj opravljala prakso v Fortalezi. Je prijazen decko in se dobro razumeva (kako ne, ko pa pricava srpski!) 🙂 Skupaj sva obiskala center mesta. Ulice starega dela so res zanimive. Skozi cel kvart so stojnice, nad ulico pa pisane zastavice. Stvari so tam res poceni, ampak nisem nic kupoval (smrk, smrk). Iz starega dela brez opozorila prides v bussiness downtown z res visokimi, steklenimi stolpnicami, katere varujejo oborozeni varnostniki. Center mi je bil blazno vsec zato, ker je tako zelen. Po vseh ulicah so drevesa, tudi ob glavnih prometnicah je sirok zeleni pas z drevoredom. Veliko je tudi parkov, v katerih naj bi zivele opice (ko sem bil jaz tam, so se skrile). Videl pa sem tudi ene take bastardote med vevericami in prasciki, za katere noben tu ne ve, kako se klicejo. Hecne zvali, posljem slike.
 
Danes je plan iti na kip kristusa in morda v pragozd tijuca. Opcija bi bila tudi obisk favele (hostel organizira vodene ture). Cas v riu tako hitro bezi, mi pa smo poleg tega se malo pocasni, da se clovek tezko odloci, kaj bo pocel na svoj zadnji dan v tem bozjem mestu. Mi je kar zal, da sem tu samo 4 dni (sem se kar zaklal s tem jutranjim letom, preklinjam agencijo), je pa za produzit kar strosek. Torej jutri zjutraj (v casu vasega kosila) letim za fortalezo. Sporocili so mi, da s prakso zacnem sele 5.2., ker so plasticni kirurgi na pocitnicah. V bistvu sem ze kar malo pozabil, zakaj sem prisel sem in bi si zelel le potovat. Upam, da se bom imel v fortalezi enako lepo kot tu in da bo druzba fina.





Off I go!

23 01 2009

Venice -> Lisbon -> Rio de Janeiro

Rio de Janeiro -> Fortaleza -> ….

CU in April!

Čas je, da blog spet oživi! 😀





Liffe (je mimo)

24 11 2008

Pa je mimo, 19. Liffe. Ko sem prvič preletel letošnji program, sem ostal precej hladen. Retrospektive tokrat res niso bile po moji volji. Sem pa vseeno izbral kar pet filmov in moram reči, da sem imel letos res srečno roko – niti eden od petih filmov me ni razočaral. Ogledal sem si: Umetnost negativnega mišljenja, Jaz sem iz Titovega Velesa, Ex bobnar, Štiri noči z Anno in Elitni vod. Ker pa mi radovednost ni dala miru, sem si na malem zaslonu ogledal še Gomorro. Pa pojdimo kar po vrsti…

Umetnost negativnega mišljenja (Kunsten å tenke negativt)

Moj prvi komentar je bil “Tak film si lahko izmislijo samo skandinavci!”. Grob in obešenjaški humor v tej črni komediji res nima meja. Sam sem se večrat krohotal na ves glas in dvorana z mano. Nekateri gledalci pa so molče trpeli do konca. Gledati tetra- in paraplegike, kako skušajo reševati svoje probleme in si ne zatiskati oči pred lastno nemočjo, je težko. Večkrat smo sami pretirano uvidevni do invalidov, ker nam je neugodno ob njihovi stiski. Film ruši ta tabu. Spremljamo skupino za samopomoč, ki skuša pomagati glavnemu “junaku” iz globeli depresije, v katero ga je pahnila prometna nesreča in ga priklenila na invalidski voziček. Vsi so srečni in zadovoljni s svojim življenjem. Toda naš junak iz njih potegne najtemnejše frustracije in težave. Ponovno spoznajo, da nikoli več ne bodo seksali, si sami odprli piva, celo, da sami niso sposobni storiti samomora. Smeh skozi solze.

Jaz sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles)

Zgodba govori o treh sestrah. Narkomanki, ki si išče moža, lokalni lepotici, ki skače s cveta na cvet in sedemindvajsetletni devici, ki si od vsega najbolj želi zanositi. Tri zgodbe, ki jih je nemogoče združiti, razen v resničnem življenju. Za vse tri je edina pot iz začaranega kroga, da pridobijo vizo za evropsko unijo in se izselijo iz bivšega industrijskega “bisera” bivše Juge.

Režiserka čudovito zapleta to grško tragedijo (Kaže, da imajo Makedonci vseeno nekaj skupnega s starimi grki.). Tudi fotografija je lepa. Žalosten film, vreden ogleda.

Ex bobnar (Ex drummer)

Flamski film o treh invalidih, ki si želijo nastopiti na naboru punk bandov. Imajo gluhega kitarista, kitara 2 ima paretično levo roko, pevec pa seslja. Invalidi pa niso le zaradi svojih telesnih hib, temveč tudi zaradi svojega načina življenja, ki je do konca sprijeno in umazano. Pevec zelo rad pretepa ženske; to ga celo vzburja. Kitara 1 je gej, ima plešasto mamo in bolnega očeta privezanega na posteljo, na podstrešju. Gluhi kitarist 2 je zasvojen s kokainom, prav tako njegova žena. Imata celo dvoletno hčerko, ki ji res ni z rožcami postlano. Njihovo grotesknost skuša izkoristiti pisatelj, bivši bobnar, ki si želi napisati knjigo o treh invalidih. Hitro se vklopi v grotesko in čedalje bolj se zdi, da je prav on najbolj patološki od vseh. Film le za tiste z res dobrim želodcem.

Gomorra

Film o mafijski združbi Camorra spoznavamo skozi pet zgodb navadnih ljudi. Zgodbe so precej linearne, na koncu pa se celo prepletejo. Film sem primerjal z Božjim mestom in ostal precej hladen. Vpliv Camorre na vsako ped družbe v Napoliju je sicer lepo prikazan, ampak tistega prevega žmohta pa v filmu ni. Včasih je sledenje zgodbi celo nekoliko težko, poleg tega pa filmu očitam linearnost zgodbe. Upam, da je knjiga boljša, kajti škoda bi bilo biti preganjan zaradi povprečnega filma.

Štiri noči z Anno (Cztery noce z Anna)

Film poljskega mojstra Skolimowskega je res prava umetnina. Temačni in sivi kadri, skorajšnja nemost protagonista in pa glasba, ki ti zleze pod kožo. Samotar Osaka predano skrbi za svojo bolno babico, sežiga trupla v krematoriju, vsak večer pa skrivaj opazuje Anno, sosedo iz ženskega internata, kako se odpravlja v posteljo. Je psihopat ali le nesrečen slehernik, ki si želi človeške bližine?

Elitni vod (Tropa de Elite)

Vsekakor najbolj močen film od vseh, ki sem si jih ogledal. Morda tudi zato, ker je bil zadnji. Vsekakor pa zato, ker se čez manj kot dva meseca odpravljam na “kraj zločina,” v Rio de Janeiro. Brazilski film, grajen podobno kot Ciudade de Deus, te kar posrka vase. Skozi oči študenta prava in vodje specialnega policijskega skadrona opazujemo skorumpirano policijsko telo v Riu in pa življenje bogatih in zadetih študentov ter prekupčevalcev z drogo iz favel. Veliko je pokanja, krvi, trupel. Sosed na levi si je na trenutke zatiskal ušesa, desni pa se je živčno presedal. Smo medicinci res tako “otopeli”? Vsekakor priporočam vsem ljubiteljem brazilskega filma (z močnim želodcem).

Še moj Top 3: Elitni vod, Štiri noči z Anno, Jaz sem iz Titovega Velesa. V ne nujno takem vrstnem redu.

Ob skoraj vsakokrat razprodani predstavi, se sprašujem ali Ljubljanske kinodvorane res ne morejo preživeti čez leto? Je holivudski film res edini donosen? Kar se tiče mene – ne. Kolosej me ni videl že kakšni dve leti. Zakaj sem torej včeraj, kot se govori, zadnjič sedel v Komuni, ki je res super dvorana?