Rio de Janeiro, slike

14 02 2009
Advertisements




Rio de Janeiro, 28.1.2009

14 02 2009

Prejmite lepe pozdrave iz Ria de Janeira!
 
Takole izgleda… Prvi dan sem se sprehodil vzdolz Ipaneme in si privoscil dva kokosa. Okusa tiste vode se moras malo navadit, ampak je zelo osvezilen. Tehniko, kako pojes se notranjost, brez da bi izgledal kot opica pa moram se osvojit. Ipanema je dolga pescena plaza, ob kateri je polno hotelov. Vsi so starejsi od 15 let in ce bi bili pri nas, bi lahko rekel da so socialisticni. 🙂 Copacabana se mi malo bolj dopade. Voda je sicer tako usrana, da se kopat ne mores (na ipanemi je bolje), ampak je pa malo bolj simpaticna, ne vem, zakaj. Ipanema je ponoci zelo varen del mesta (za tukajsnje razmere) in se lahko sprehajas. Na Copacabani je precej drugace. Ko se ob 2h zjutraj peljes s taksijem po Av. Atlantici na copacabani, ob cesti mrgoli deklic v minimalnih hlackah in modrcih, ki se naslanjajo na avte. Taksist pravi, da so zelo poceni. 50-80 realov za uro.
 
S kanadcani smo sli tudi na fuzbal tekmo na maracano. Stadinon na prvi pogled sploh ne izgleda tako velik. Ampak ce bi odstranil vse stole in bi ljudje stali, se gor komot stlaci 200.000 prepotenih glav. Ceprav je bil stadion precej prazen, je bilo vzdusje super. Zastave, bobni v ritmih sambe, vsi slozno navijajo, pojejo. Res se ni bilo tezko vkljucit. Kupili smo si se majice, tako, da smo izgledali res pravi flamingosi. No, pravih verjetno ne zapali sonce ze v prvem polcasu.
 
Ze drugi dan mojega bivanja v Riu se mi je pridruzil Srb, Vladimir, s katerim bova skupaj opravljala prakso v Fortalezi. Je prijazen decko in se dobro razumeva (kako ne, ko pa pricava srpski!) 🙂 Skupaj sva obiskala center mesta. Ulice starega dela so res zanimive. Skozi cel kvart so stojnice, nad ulico pa pisane zastavice. Stvari so tam res poceni, ampak nisem nic kupoval (smrk, smrk). Iz starega dela brez opozorila prides v bussiness downtown z res visokimi, steklenimi stolpnicami, katere varujejo oborozeni varnostniki. Center mi je bil blazno vsec zato, ker je tako zelen. Po vseh ulicah so drevesa, tudi ob glavnih prometnicah je sirok zeleni pas z drevoredom. Veliko je tudi parkov, v katerih naj bi zivele opice (ko sem bil jaz tam, so se skrile). Videl pa sem tudi ene take bastardote med vevericami in prasciki, za katere noben tu ne ve, kako se klicejo. Hecne zvali, posljem slike.
 
Danes je plan iti na kip kristusa in morda v pragozd tijuca. Opcija bi bila tudi obisk favele (hostel organizira vodene ture). Cas v riu tako hitro bezi, mi pa smo poleg tega se malo pocasni, da se clovek tezko odloci, kaj bo pocel na svoj zadnji dan v tem bozjem mestu. Mi je kar zal, da sem tu samo 4 dni (sem se kar zaklal s tem jutranjim letom, preklinjam agencijo), je pa za produzit kar strosek. Torej jutri zjutraj (v casu vasega kosila) letim za fortalezo. Sporocili so mi, da s prakso zacnem sele 5.2., ker so plasticni kirurgi na pocitnicah. V bistvu sem ze kar malo pozabil, zakaj sem prisel sem in bi si zelel le potovat. Upam, da se bom imel v fortalezi enako lepo kot tu in da bo druzba fina.





Soline

29 09 2008

V nedeljo sva se s sestro odpravila na izlet v Sečoveljske soline. Vreme je bilo sprva nekam sivo, potem pa se je le pokazalo sonce. Kar malo mi je žal, da se nisem vrgel v vodo. 🙂

Tule je nekaj slik za pokušino. Rad bi kak komentar slik, predvsem kompozicije. Hvala.





Nazaj v planinski raj

3 09 2008
Štirje mušketirji smo se za dva dni odpravili v visokogorje, v središče TNP. Iz Zadnjice smo krenili proti Kriškim podom. Do koče vodi mulatjera, po kateri so s konji oskrbovali kočo do srede sedemdesetih let. Ko smo, že kar nekoliko utrujeni, prišli do spodnjega kriškega jezera, se je vreme pričelo kvariti in gora zavijati v meglo.

Z najboljšimi upi smo v koči spili čaj in čakali razjasnitve, ki pa je ni bilo. Kljub temu smo krenili proti Križu. Na poti smo na visoku polici nad nami ugledali kozo, kako zvedavo gleda na nas, kmalu pa se ji je pridružil še kozliček. Ravno sem začel vlečt iz nahrbtnika fotoaparat, ko sta poslala nad nas dva nemajhna kamna, zato smo se kar hitro odpravili naprej. Po zložni hoji smo prišli na sedlo, tam pa se je oblak končno pričel trgati in pokazalo se je sonce. Ves presunjen sem v skali pod Razorjem prepoznal Indijanca, ki krasi marsikatero razlglednico iz Julijcev. Kmalu se je iz megle izvilo tudi zgornje kriško jezero in okoliški vrhovi. Pesem!

Indijanec

Indijanec

Zgornje kriško jezero

Zgornje kriško jezero

Tu se je pot spremenila. Nekaj jeklenice in klinov, ter izpostavljenih mest. Končno smo prilezli na vrh grebena, kjer se priključi pot s Škrlatice. Boštjan in Jan pobegneta naprej, jaz pa malo postojim. Čista tišina, le moj utrip. Slišati ni niti muhe, naokrog pa 2000 metrov lufta in gola skala. Nepozabno!

Oča in jaz

Oča in jaz

Triglav

Triglav

Po sestopu nas je v koči pričakal odličen ričet in luštne oskrbnice. Nisem vedel, da se tudi gorske koče oskrbujejo prek študentskega dela. Zanimivo.

Naslednji dan smo se zgodaj zjutraj podali na Stenar. Nismo vedeli, da stopamo v Zlatorogovo kraljestvo. Kralj nam je pokazal svojo čredo, ki se sploh ni pustila motiti. Res lep pogled! Na vrhu je pošteno zeblo, zato smo se kaj hitro odpravili nazaj. Na kriških podih smo na hitro pojedli še zelenjavno juhico in odpeketali v dolino, kajti spet je prihajalo slabo vreme.

Kozorogova družina

Kozorogova družina

Druščina na vrhu Stenarja

Druščina na vrhu Stenarja





Na vlaku

30 08 2008

Na lanskem potovanju po Kavkazu sem dvakrat sedel na (nočni) vlak. Prvič v Azerbaijanu, na poti iz Bakuja v Sheki. Sam nakup karte za vlak je poseben podvig. Najprej je treba zadeti pravo okence od osemnajstih in pri sebi moraš nujno imeti potni list. Naslednji podvig je najdenje pravega kupeja. Z Američanom Paulom sva imela res veliko srečo s cimroma v kupeju. Babuška Zoja je nas, študente, celo postrega s čajem. Prijetno zibanje vlaka in mrzel piš, ki je vlekel skozi okno, ki se ga ni dalo zapreti, nas je hitro zazibal v spanec.

Vlak v Gruziji je bil povsem drugačna izkušnja. Z Boštjanom sva se odpravljala v nevarne kraje. Vsaj v vodičih so tako svarili. Zugdidi je bil že pred sedajšnjim konfliktom znan po trumah beguncev iz Abhazije, a bil je tudi odskočna deska za potovanje v Svaneti. Ubogala sva pobožno ženico, ki je tik pred odhodom vlaka prodajala svete podobice in za Lari kupila Jezusa. Kljub Jezusu in tresljajom pa spanec ni in ni hotel priti…

Vlak Baku - Sheki, Azerbaijan

 

Vlak Tbilisi Zugdidi, Gruzija

Vlak Tbilisi - Zugdidi, Gruzija





Freska

27 08 2008

Freska v samostanu Davit Gareja, Gruzija





Gruzija

10 08 2008

Že včeraj sem napisal nekaj kratkega o aktualnih političnih dogodkih. Danes res ne morem mimo vojne, ki je izbruhnila na Kavkazu. Težko je poslušati poročanja o divjanju vojne v državi, ki si jo, pred ne dolgo časa, obiskal. Zelo živo si predstavljam obraze ljudi, ki sem jih spoznal, njihovo gostoljubnost in nepokvarjenost. Kaj se dogaja z njimi danes, kaj jih čaka v prihodnosti?

Povprečnemu Evropejcu je situacija na Kavkazu popolnoma nepoznana in zato poročila iz medijev dokaj nerazumljiva. Kavkaz je pravi etnični Babilon. Globoke doline in visoke gore so dolgo časa omogočale, da so ljudje ohranjali svoj jezik, običaje, kulturo, … Včasih je bilo na Kavkazu prek 300 različnih jezikov, danes jih je še vedno več kot 70. Po razpadu Sovjetske Zveze so se kavkaške državice osamosvajale, meje pa so ostale take, kot jih je zarisal Stalin. Ta je namenoma risal meje tako, da so potekale po sredini etničnih ozemelj. Z osamosvojitvami so tako nastajala številna konfliktna ozemlja: Nagorno Karabakh, Severna in Južna Osetija, Abkhazija, Adjara, Čečenija, … Separatističnih državic je na Kavkazu malo morje. Gruzija ima to smolo, da na njenem ozemlju ležijo kar 3 take republike (Abkhazija, Južna Osetija, Adjara). Adjari je leta 2004 uspelo pridobiti določeno avtonomijo, hkrati pa je še vedno del Gruzije. Abkhazija in J. Osetija sta de-facto svoji državi, uradno pa sta še vedno del Gruzije. Obe uživata podporo Rusije, odnosi med Rusijo in Gruzijo pa so zadnja leta bolj slabi. Situacija se je začela slabšati lani, s preleti rusikih letal in končnim zaprtjem meje med Rusijo in Gruzijo. Zaprtje meje je močno vplivalo na življenje številnih Gruzinov, ki so delali v Rusiji (Brezposelnost v Gruziji je zelo visoka, povprečna pokojnina pa je 30 Larijev, pribl 15$.).

Z nastopom Mihaila Sakašvilija je Gruzija krenila na pot proti Evropi. Res je bilo hecno videti zastave evropske unije, ki visijo po Tbilisiju. Gruzija ima to smolo, poleg etnične razdrobljenosti, da meji na Rusijo, ki ima dokaj očitne težnje obuditi moč in velikost Sovjetske Zveze. Putin je na dobri poti – V Belorusiji ima nameščene jedrske konice, z Abkhazijo je dobil vrata v Črno morje. Južna Osetija in bojeviti Osetijci so idealni za začetek konflikta. Rusija jim je priskrbela orožje in – je počilo. Sedaj Rusija bombardira cilje po Gruziji, daleč od meja Osetije in “igra vlogo peace keeperja”. Seveda.

Pri vsem skupaj me najbolj moti pasivnost mednarodne skupnosti. Dogaja se drugi Balkan. Kje je zdaj Dimitrij Rupel, ki se je še jeseni v Tbilisiju predstavljal kot poznavalec situacije na Kavkazu, kje so drugi pomembni možje? Aja, ne predsedujemo več. George Bush je le medlo izjavil, naj se ogenj ustavi. Seveda, z Rusijo se ne gre zapletati. Pa tudi nafte ni na tem območju. Skratka vsi gledajo proč (tako kot Nizozemska v devetdesetih), oziroma gledajo Olimpijske igre, nedolžni ljudje pa umirajo. Prav slabo mi je!

O situaciji v Gruziji je pisala tudi Eva, ki se je včeraj vrnila od tam.