Fortaleza, 4.2.2009

14 02 2009

Pred skoraj tednom dni sem zapustil Rio de Janeiro. Trije dnevi v temu babilonu so popolnoma premalo. Ogledat sem si uspel le center mesta, copacabano, ipanemo in pa kip 38-metrskega kristusa ter sladkorno goro. Zadnja dva sta obiska vredna predvsem zaradi razgledov. Na spomeniku kristusa pa se lahko nasmejes turistom, ki se mecejo po tleh, da bi v objektiv ujeli cel kip odresenika.
 
No, v Fortalezi so res lepo poskrbeli zame. Zivim pri Rafaelu, tukajsnjemu studentu medicine. Hisa res izgleda kot v telenoveli. Tri nadstropja, velik vrt, bazen, obdaja pa jo tri metrski zid, katerega na vrhu krasi elektricna zica z visoko napetostjo. Ponoci je vrt pod alarmom in infrardeci zarki se sprehajajo nad anglesko travico. Rafaelov oce je ugleden profesor oftalmologije na tukajsnji fakulteti, mama pa je arhitekt. Sicer ima Rafael se brata in dve starejsi sestri. Moja praksa se je zamaknila za 4 dni, tako da sem vecino dnevov prezivel z nejgovo druzino. Prvi vecer smo sli na vecerjo na Praio do Futuro jest rakovice. Meni se niso zdele bogve kaj, ampak nisem hotel sinfat. Menda sezona ni prava. 🙂 Z Rafelom in njegovim prijateljem smo dvakrat sli tudi na plazo. Fanta sta mi dala nekaj zacetniskih napotkov, kako surfati na valovih. Stvar je zelo zapletena, ceprav izgleda simpel. Ni vsak val dober, poleg tega pa se moras znat skupaj z desko potopiti pod trimetrski val, ki s ti priblizuje. No, meni slednje ne gre prevec od rok, tako da me tretji val skoraj vedno vrze skoraj do plaze (to pa ni prevec prijetno, ker znotraj vala nimas pojma kje je gor, kje dol… tako da se zlahka utopis na tistem metru vode. No, ampak jaz sem odlicen plavalec, pa tudi speh me drzi gor, hehe).
 
Vsako soboto v februarju je tu predkarneval. Tako rekoc trening, za veliki dogodek. Menda je v fortalezi sam karneval bolj pijanica in je bolje iti kam drugam, predkarneval pa vsi hvalijo. No, moja izkusnja je super. Na ulici se pridruzis bloku tolkalcev, ki udarjajo v ritmih sambe in skupaj z brazilskimi ritkami poplesujes za njimi. Vmes ti stalno natakajo cachaço ali domaco caipirinho, dobis pa tudi poceni pivo – cena pa je odvisna od psihofizicnega stanja prodajalca, tako da linearno pada. 🙂 Na karnevalu sva z rafaelom srecala njegovo sestricno (lustna) in njeno kolegico (zelo lustna). Potem smo skupaj veseljacili do konca karnevala (kaksne dve uri in pol smo poplesavali v tavecjem popoldanskem soncu (in soncu na ekvatorju je zelo mocno), ter se hladili s pivom. (Mnogo piva…)
 
Vcerajsnji vecer sem prezivel v druzbi Vladimirja (student iz srbije) in rafelovega brata ter njegove klape. Rafaelov brat (Fabio) je glasbenik. Igra bobne v dokaj uspesnem bendu – zdaj snemajo cd, in mi je dal za nalogo, da mu malo predstavim slovensko glasbeno sceno (dokaj nehvalezna vloga). Vceraj smo tako skupaj poslusali chorrinho (neka mesanica sambe, afriskih in arabskih ritmov), ki je zelo prijeten usesu. Zraven smo jedli brazilski fizol (feijao verde) ter rizoto z rakci. Tudi cachaça ni manjkala (za tiste, ki ne veste, kaj je to – to je brazilski spirit, narejen iz sladkornega trsa). Domov smo prisli pozno, kot se za boeme spodobi. Jaz pa sem danes ze zgodaj vstal in ze ob osmih sedel na minubusu (bostjan – marshrutki s klimo!!) za Canoa Quebrado (ki b´rat?!). To je bila vcasih ribiska vasica (kakih 150km iz fortlaleze), danes pa je dokaj mondeno obarvana. Glavna atrakcija je cudovita rdeca plaza in pa zivahno nocno zivljenje (prvi hipiji so se tu zaceli naseljevati v zacetku osemdestih let). No, jaz sem sel na plazo. Sprehodil sem se gor in dol in ´´obcudoval´´ kite. Res ne vem, kje so vse tiste brazilke, ki so mi jih obljubljali. 😦 Menda bo za karneval bolje. 😉 Kot najvecji grigo sem se usedel pod marelico in pocasi srkal hladno tekocino iz svezega kokosovega oreha. Tudi zaplaval sem in mislim, da je voda imela preko 30 stopnij. Nic kaj osvezujoce. 🙂 Tako je minil se en dan mojih “prisilnih“ pocitnic. 😉 Jutri pa se ze zarana podam na kliniko. Tej klinici na plastiki so me totalno nategnili. Najprej so mi zamaknili prakso za 3 dni (zaradi cesar se sploh ne pritozujem), zdaj pa pravijo, da imajo drugi teden kongres, tako da bi bilo zame boje, ce si poiscem mentorja na drugem oddelku. Tako da sem pristal na splosni kirurgiji in sem kar malo razocaran (pa se vsi so mi bli fovsni, da bom delal joske!!). Upam, da bo splosna krg fajn, oziroma da se bo dalo zmenit za kak dan na plastiki.
 
No, to bi bilo za danes vse. Upam, da vas v Sloveniji ne zebe prevec. Jaz sem se koncno malo aklimatiziral, tako ne svicam vec kot konj za vsako figo.

Advertisements




Rio de Janeiro, slike

14 02 2009




Rio de Janeiro, 28.1.2009

14 02 2009

Prejmite lepe pozdrave iz Ria de Janeira!
 
Takole izgleda… Prvi dan sem se sprehodil vzdolz Ipaneme in si privoscil dva kokosa. Okusa tiste vode se moras malo navadit, ampak je zelo osvezilen. Tehniko, kako pojes se notranjost, brez da bi izgledal kot opica pa moram se osvojit. Ipanema je dolga pescena plaza, ob kateri je polno hotelov. Vsi so starejsi od 15 let in ce bi bili pri nas, bi lahko rekel da so socialisticni. 🙂 Copacabana se mi malo bolj dopade. Voda je sicer tako usrana, da se kopat ne mores (na ipanemi je bolje), ampak je pa malo bolj simpaticna, ne vem, zakaj. Ipanema je ponoci zelo varen del mesta (za tukajsnje razmere) in se lahko sprehajas. Na Copacabani je precej drugace. Ko se ob 2h zjutraj peljes s taksijem po Av. Atlantici na copacabani, ob cesti mrgoli deklic v minimalnih hlackah in modrcih, ki se naslanjajo na avte. Taksist pravi, da so zelo poceni. 50-80 realov za uro.
 
S kanadcani smo sli tudi na fuzbal tekmo na maracano. Stadinon na prvi pogled sploh ne izgleda tako velik. Ampak ce bi odstranil vse stole in bi ljudje stali, se gor komot stlaci 200.000 prepotenih glav. Ceprav je bil stadion precej prazen, je bilo vzdusje super. Zastave, bobni v ritmih sambe, vsi slozno navijajo, pojejo. Res se ni bilo tezko vkljucit. Kupili smo si se majice, tako, da smo izgledali res pravi flamingosi. No, pravih verjetno ne zapali sonce ze v prvem polcasu.
 
Ze drugi dan mojega bivanja v Riu se mi je pridruzil Srb, Vladimir, s katerim bova skupaj opravljala prakso v Fortalezi. Je prijazen decko in se dobro razumeva (kako ne, ko pa pricava srpski!) 🙂 Skupaj sva obiskala center mesta. Ulice starega dela so res zanimive. Skozi cel kvart so stojnice, nad ulico pa pisane zastavice. Stvari so tam res poceni, ampak nisem nic kupoval (smrk, smrk). Iz starega dela brez opozorila prides v bussiness downtown z res visokimi, steklenimi stolpnicami, katere varujejo oborozeni varnostniki. Center mi je bil blazno vsec zato, ker je tako zelen. Po vseh ulicah so drevesa, tudi ob glavnih prometnicah je sirok zeleni pas z drevoredom. Veliko je tudi parkov, v katerih naj bi zivele opice (ko sem bil jaz tam, so se skrile). Videl pa sem tudi ene take bastardote med vevericami in prasciki, za katere noben tu ne ve, kako se klicejo. Hecne zvali, posljem slike.
 
Danes je plan iti na kip kristusa in morda v pragozd tijuca. Opcija bi bila tudi obisk favele (hostel organizira vodene ture). Cas v riu tako hitro bezi, mi pa smo poleg tega se malo pocasni, da se clovek tezko odloci, kaj bo pocel na svoj zadnji dan v tem bozjem mestu. Mi je kar zal, da sem tu samo 4 dni (sem se kar zaklal s tem jutranjim letom, preklinjam agencijo), je pa za produzit kar strosek. Torej jutri zjutraj (v casu vasega kosila) letim za fortalezo. Sporocili so mi, da s prakso zacnem sele 5.2., ker so plasticni kirurgi na pocitnicah. V bistvu sem ze kar malo pozabil, zakaj sem prisel sem in bi si zelel le potovat. Upam, da se bom imel v fortalezi enako lepo kot tu in da bo druzba fina.





Sredi noči

12 11 2008

Včasih sem vstajal pred šesto uro, tako rekoč sredi noči, da sem prišel pravočasno na kolokvij iz patologije.

Sedaj vstajam (skoraj) sredi noči, da čakam izpitni rok na E-študentu. 😦

V ne tako zelo oddaljeni prihodnosti bom spet vstajal sredi noči in zehal na jutranjem raportu.

Sem si izbral napačen poklic?





Sanje

19 09 2008

S prijatelji smo bili spet v gorah. Vreme je bilo sončno, vroče in po dolgem in napornem vzponu smo končno prilezli do koče. Utrujeni in lačni smo vstopili v na pol prazno jedilnico in se posedli k mizi. Naročili smo ričet in čaj, ter kramljali o današnjem izletu. Ko smo bili že na dobri polovici ričeta, oziroma jote, pristopi k mizi planinec in vljudno vpraša, če sme prisesti. Seveda smo bili za. Sprva ga nisem prepoznal. Potem pa sem si ga le bolje ogledal in spoznal, da je k mizi prisedel premier Janez Janša. Povprašal nas je, kje smo bili in ob jedi smo prav prijetno klepetali o gorah in preteklem dnevu. Čez čas nas je vprašal, kaj mislimo o politiki in komu smo naklonjeni na prihajajočih volitvah. Malo smo se spogledali, nato pa nekoliko obotavljivo povedali naše nazore, saj je pogovor do sedaj tekel res sproščeno. Sam sem ga pogledal v oči in iskreno povedal, da sem bolj naklonjen levemu trojčku, torej SD, Zares in LDS. Premier se je zazrl nekam v daljavo, jaz pa sem se zbudil…

Očitno me predvolilni čas precej obremenjuje, da še take hecne sanje sanjam. Ampak vendar so bile prijetne. 🙂 Prav dobre volje sem se zbudil.  Zame so te volitve precejšnjega pomena, saj bom pod taktirko bodoce vlade zaključil šolanje in iskal zaposlitev. Vsak mlad človek na takem razpotju si želi, da bi imel na začetku čim boljše pogoje. Zato grem v nedeljo volit! Upam, da se volitev udeležite tudi vi.

P.S. Komentarje sem se odločil zapreti, zaradi skorajšnjega volilnega molka.





Gruzija

10 08 2008

Že včeraj sem napisal nekaj kratkega o aktualnih političnih dogodkih. Danes res ne morem mimo vojne, ki je izbruhnila na Kavkazu. Težko je poslušati poročanja o divjanju vojne v državi, ki si jo, pred ne dolgo časa, obiskal. Zelo živo si predstavljam obraze ljudi, ki sem jih spoznal, njihovo gostoljubnost in nepokvarjenost. Kaj se dogaja z njimi danes, kaj jih čaka v prihodnosti?

Povprečnemu Evropejcu je situacija na Kavkazu popolnoma nepoznana in zato poročila iz medijev dokaj nerazumljiva. Kavkaz je pravi etnični Babilon. Globoke doline in visoke gore so dolgo časa omogočale, da so ljudje ohranjali svoj jezik, običaje, kulturo, … Včasih je bilo na Kavkazu prek 300 različnih jezikov, danes jih je še vedno več kot 70. Po razpadu Sovjetske Zveze so se kavkaške državice osamosvajale, meje pa so ostale take, kot jih je zarisal Stalin. Ta je namenoma risal meje tako, da so potekale po sredini etničnih ozemelj. Z osamosvojitvami so tako nastajala številna konfliktna ozemlja: Nagorno Karabakh, Severna in Južna Osetija, Abkhazija, Adjara, Čečenija, … Separatističnih državic je na Kavkazu malo morje. Gruzija ima to smolo, da na njenem ozemlju ležijo kar 3 take republike (Abkhazija, Južna Osetija, Adjara). Adjari je leta 2004 uspelo pridobiti določeno avtonomijo, hkrati pa je še vedno del Gruzije. Abkhazija in J. Osetija sta de-facto svoji državi, uradno pa sta še vedno del Gruzije. Obe uživata podporo Rusije, odnosi med Rusijo in Gruzijo pa so zadnja leta bolj slabi. Situacija se je začela slabšati lani, s preleti rusikih letal in končnim zaprtjem meje med Rusijo in Gruzijo. Zaprtje meje je močno vplivalo na življenje številnih Gruzinov, ki so delali v Rusiji (Brezposelnost v Gruziji je zelo visoka, povprečna pokojnina pa je 30 Larijev, pribl 15$.).

Z nastopom Mihaila Sakašvilija je Gruzija krenila na pot proti Evropi. Res je bilo hecno videti zastave evropske unije, ki visijo po Tbilisiju. Gruzija ima to smolo, poleg etnične razdrobljenosti, da meji na Rusijo, ki ima dokaj očitne težnje obuditi moč in velikost Sovjetske Zveze. Putin je na dobri poti – V Belorusiji ima nameščene jedrske konice, z Abkhazijo je dobil vrata v Črno morje. Južna Osetija in bojeviti Osetijci so idealni za začetek konflikta. Rusija jim je priskrbela orožje in – je počilo. Sedaj Rusija bombardira cilje po Gruziji, daleč od meja Osetije in “igra vlogo peace keeperja”. Seveda.

Pri vsem skupaj me najbolj moti pasivnost mednarodne skupnosti. Dogaja se drugi Balkan. Kje je zdaj Dimitrij Rupel, ki se je še jeseni v Tbilisiju predstavljal kot poznavalec situacije na Kavkazu, kje so drugi pomembni možje? Aja, ne predsedujemo več. George Bush je le medlo izjavil, naj se ogenj ustavi. Seveda, z Rusijo se ne gre zapletati. Pa tudi nafte ni na tem območju. Skratka vsi gledajo proč (tako kot Nizozemska v devetdesetih), oziroma gledajo Olimpijske igre, nedolžni ljudje pa umirajo. Prav slabo mi je!

O situaciji v Gruziji je pisala tudi Eva, ki se je včeraj vrnila od tam.





Madredeus: O sonho

27 03 2008


Malo portugalskega Fada. Glasbena želja od mene, za vas. 🙂