Sever Brazilije (15.3.2009)

25 03 2009

Kar dolgo je ze od kar sem nazadnje pisal. Pred slabima dvema tednoma sem po dveh dnevih susenja perila v dezevnem vremenu zapustil Fortalezo. Namenil sem se na baje najlepso plazo v Braziliji (po besedah poznavalev iz Fortaleze), Jericoacoaro. Bil je lep soncen dan (kot umit po dveh dnevih dezja) in ko sem jaz prisel na avtobusno postajo, je bil avtobus ze poln.🙂 Tako da sem sem v Jeri prispel pozno ponoci in cela dva naslednja dneva je padalo kot iz skafa.🙂 Parkrat sem preklel vreme, ekvator in tropski dez in kupil karto za Parnaibo – in na predvecer odhoda so se na nebu izrisale zvezde. Vozili smo se s pick-upom. Glavna cesta je bila plaza in pa pescena steza skozi mangrove. Cez cas smo prispeli do lagune, ki smo jo preckali z zelo posebnim trajektom – splavom, ki sta ga potiskala dva zamorca z dolgima palicama. Na tem pick-upu sem spoznal dve Avstralki in Nemko, s katerimi smo potem nadaljevali pot proti skupnemu cilju, parku Lençois Maranhenses. Ta dan smo se trikrat menjali prevozno sredstvo. Zadnji del poti je bil res fantasticen – voznja sredi nicesar, sem in tja pa kocica pokrita s palmovimi listi in otroci, ki mahajo dzipu. Skoraj kot v Afriki. Kocno smo prispeli v zadnjo postojanko tega dneva – vasico Paulino Neves, ki je imela tocno eno Pousado, eno restavracijo in en bar (no, bolj javno hiso). Imeli smo obilno vecerjo – 10 ljudi iz razlicih koncev sveta se je najedlo rib, mesa, fizola, riza, solate… Naslednji dan smo spet nadaljevali v pick-up. Voznja je bila res adrenalinska – cez pasnike, skozi mocvirje, pescene sipine. Nekajkrat smo se posteno nagnili, tako da so avstralke prav veselo vrescale. Njihov strah je dobil potrditev, ko smo se peljali mimo prevrnjene prikolice, polne opek. Nastanili smo se v obrecnem mestecu Barreinhas – kot da bi rekel Senozece. Spal sem v pousadi za 3 evre na noc (komarji na wc-ju so bili dodatna vrednost – tako da se 3 dni nisem stusiral). Sledeci dan smo neredili izlet z gliserjem po reki – do izliva v ocean. V reki in mangrovah ob njej naj bi mrgolelo krokodilov in tudi kaksno Boo bi lahko nasli, ampak nismo imeli te srece, ceprav smo se peljali pocasi in potihem kot pravi lovci. Vse kar smo videli je bilo nekaj pticev in pa opica, ki je naucena, da napade rukzake turistov in ti pregrizne plastenko polno vode. Po izlezavanju na plazi in kosilu v mestecu s petimi hisami smo se odpravili do koncne destinacije – velikih sipin Lençois Maranhenses ob obali atlantskega oceana. Po precenju nekaj luz s crno vodo (in mojemu ugibanju koliko tropskih parazitov zivi v tej vodi polni dreka krav in koz), smo se povzpeli na prvo sipino in obnemeli. Pred nami je bila puscava belega peska, na vznozju vsake sipine pa jezerce. Skoraj eno uro so skljocali aparati, nato pa smo se okopali v jezercih. Vsak si je lahko izbral svojega. Naslednji dan smo naredili se en izlet do Lagoe Bonite. To je eno zelo veliko jezero sredi sipin. Je dokaj globoko in v njem zivijo tudi male ribice. Tako imenovani vodic nam je razlozil, da so te sipine (park je velik kot mesto Sao Paulo) nastale zaradi izredno mocnega vetra, ki piha z morja. V dezevni dobi pa se med sipinami nabere dezevnica. Da bi kar koli zrastlo, je prevetrovno. V susnem obdobju jezerca presahnejo in pesek ni vlazen, zato veter sipine vsako leto popolnoma preoblikuje. Razgledi so res fantasticni in kar ne mores se jih nauziti, zato vsakic splezas na naslednjo sipino, da bi videl, ce je naslednje jezero bolj modro kot prejsnje ali pa je morda zeleno.🙂 Naslednja destinacija je bilo mesto Sao Luis. Staro kolonilano mesto, polno starih, propadajocih zgradb. Ulice precej spominjajo na lizbono, ce odmislis propadajoce zgradbe. Ponoci so ulice starega mesta precej osamljene in prvic v Braziliji se nisem pocutil ravno varno. Z Mihaelo sva si ogledala tudi mestece Alcantara, se eno verzijo kolonialne vasice. Precej fotogenicno. Po tezkem premisleku je sledil velik premih proti vzhodu – 20 ur na avtobusu do Fortaleze, izlezavanje na plazi s Fabiom, nato pa se 8 ur na peklensko mrzlem busu do Natala. Natal se mi je zdelo precej brezvezno mesto (lepa plaza, to pa je tudi vse), zato sem se odpravil na se eno zurersko plazo, Praia da Pipa, da vidim, ce bo tudi tu 3 dni dezevalo. Danes sem imel kar sreco, dezuje samo zdaj, ko pisem te vrstice.🙂


Akcije

Information

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s




%d bloggers like this: