Karneval, crnke in prebavne motnje

2 03 2009

Tokrat bom pisal samo o Karnevalu. Karneval je v Braziliji cas, ko je se cela drzava ustavi. Ljudje vzamejo dopust (pri nas so se delale le nujne operacije) in se prepustijo zabavi, alkoholu, in razposajenemu razpolozenju. Naceloma traja karneval isto casa kot pri nas Pust, a v nekaterih mestih (npr. Salvador), traja karneval cel mesec.🙂
 
Z Vladimirjem sva se po nasvetu poznavalecev odpravila v Olindo, mestece poleg Recife-ja. Po besedah boemov in nadebudnih studentov v Fortalezi, je tam najboljsi karneval v Braziliji. Do tega najboljsi, sva po nekaj izkusnjah postala ze malo skepticna (jutri grem recimo na najlepso plazo v braziliji). 14 ur sva se fijakala z avtobusom agencije. Razpolozenje je bilo podobno temu, ko se peljes na absolventski izlet, ali ekskurzijo v Beograd. Bobni, prepevanje, postanek 10 minut po odhgodu – za nakupit pivo, ker ga je ze zmanjkalo. Midva sva zacela zlahka in noc mirno prespala.
 
V Recife smo prispeli precej pozno, tako da smo zamudili glavni dogodek v Recifeju – Gallo do Madrugada, ko se 1.5 milijona ljudi odpravi na ulice, vsi moski pa se nasemijo v zenske. Skoda. Tako da smo se odpravili direktno v Olindo. Olinda je res lepo, staro kolonialno mestece. Seksi tlakovane ulice se dvigajo na dveh hribckih nad morjem, obrascajo pa jih palme. Lepo. Ulice pa so bile nabite z mnozico in se enkrat mnozico ljudi. Prvi obcutek je bil, kako vsi ti prepoteni in (verjetno) pijani ljudje smrdijo. Najprej se ti kar malo gravza se rinit tam, ko si vsi brisejo svic v tebe, ampak scasoma postanes del tega sincicija. Povedali so nama, da je v Olindi prav, da poljubis cim vec deklet ali fantov. Ena policajka, ki smo jo slucajno spoznali, jih je v prvem dnevu poljubila kar enajst. Brazilci imajo en lep izraz za take punce. Gato velho.🙂
Sobo sva si delila s Paulom, fantom iz Fortaleze in pa se enim deckotom, ki smo ga spoznali sele naslednje jutro (malo je zalutal). S Paulom smo si tako utirali pot po ulicah Olinde in iskali dekleta. V Olindi je pravilo, da moras nosit kostum (drugje v Braziliji to ni v navadi – le cachaça povsod tece v potokih). Jaz sem se nasemil v resevalca lepih deklet. Res uspesna maska.🙂 Vladimir je bil zdravnik, Paulo pa je bil klovn. Prvi dan je minil brez ekscesov. Zvecer se je prav nemarno uscalo, tako da smo se mokri kot misi primajali do hotela. Ker dez ni in ni prenehal, smo pograbili Paulovo idejo, da gremo z njim in njegovimi prijatelji v disko. Jaz kolikor sem previden (pac nekaj mi je smrdelo), sem malo pobrskal po Lonely Planetu in hitro ugotovil, da je Metropolis /the best and the hottes gay club in town/. Razlozil sem to Paulu in resno se je usedel, ter 5 minut strmel v Lonely Planet (ceprav ne zna niti besede anglesko). Pa smo vseeno sli, ker druge opcije ni bilo in ker so bili tam Paulovi prijatelji. Klub je bil kar velik. Dva flora, dva bara in polno lepih fantov. Ter nekaj punc. Ki so se poljubljale med sabo. Pac prvic sem bil v gay klubu in nekaj casa smo rabili, da smo se akumulirali na situacijo. Pomagalo je pivo.🙂 Muzika pa je bila res odlicna. Elektronika, hiti. Res ni bilo tezko zaceti poplesavat. Cez cas smo menjali flor in spili se eno pivo s Paulovim prijateljem (ki je plesal brez majice). Cez cas je Paulo zalizal enega od lepih fantov in tancica skrivnosti se je razblinila.🙂 Vecer je bil res odlicen – veckrat sem se spomnil na KMS, ko ima kak elektrofaks ali strojna zur in mocno prevladujejo moski. Muzika je bila super, tako da smo domov prisli ob sestih zjutraj. Tako, moj prvi gay party. :))
 
Drugi dan pa zopet Olinda. S Paulom smo krozili po ulicah in iskali punce. Tudi on je rekel, da danes bo pa poljubil punco (right). Slika je bila vec ali manj enaka kot prvi dan. Nasli smo nekaj blocotov frevota. Frevo je glasba znacilna za recife. Sestavljajo jo bobni in pa trobila. Vse skupaj izgleda kot nek vojni pihalni orkester. Ti orkestri potem korakajo skozi mesto in seme se jim prikljucijo, ter poplesujejo za njimi. To smo storili tudi mi in hodili z njimi do prvega krizisca. Potem pa so s stirih ulic zaceli ljudje v trenutku potiskati in nastala je velika gneca. Na sreco vecje panike ni bilo in ljudje niso nikogar poteptali. Ceprav, kaksno rebro je verjetno pocilo in marsikdo je najbrz ostal brez denarja. Meni so sneli samo stetoskop z ramen. Tako da potem sem bil sposoben samo se umetnega dihanja. Seveda smo se izgubili, vsakega so potisnili v svojo ulico in po kaksne pol ure smo se celo nasli.
Nasli pa smo tudi Ruo dos Viados – gay ulico. Na veselje Paula in na ne ravno veselje mene in Vladimirja. Spet enaka slika kot dan prej v disku. Polno fantov. In vsi so klicali `Doutor, doutor! Estou com doe. Preciso do ajuda!`  in kazali na zelo specificen del telesa, ki jih boli. Druge je zanimalo ce sva proktologa ali urologa. Skratka, ni se pametno obleci v zdravnika v gay ulici. Nekako niso verjeli, da imava midva z Vladimirjem raje punce. Bolje je uzgala taktika, da sva par. Porkadus!🙂 Paulo pa je bil v sedmih nebesih. Res je dolgo trajalo, preden smo se odpravili s te ulice. Precej bolj zadovoljni kot dan prej smo se odpravili v hotel. Vsak je dobil nekaj zase.
 
Zvecer smo se odpravili v Recife Antigo. Pridruzil se nam je Paulov stric. (Nekako mi ni jasno, zakaj gre fant pri sestindvajsetih na karneval s teto in stricem. Sploh pa ne potem, ko je razlozil, da ima na mesec stipendije 3000R$ in da od starsev dobi se 2000. To znese 1500evrov – in brazilija je poceni). No, kakorkoli. Stric je Paula malo motil. Zato je predlagal, da se ga gverilsko znebimo. Se kao izgubimo v mnozici. Meni se je zdelo to svinjsko grdo, ampak stric ni bil moj, tako da… Sem se pac izgubil – vse za to, da bi Paolo lahko mirno iskal fante. Merda in brazilski geji! Ne bom omenjal, da se potem skoraj eno uro nismo nasli, kljub dogovorjeni lokaciji.
Sledeci dan smo preziveli na plazi, ki jo krasijo opozorila, da imas tu dobro moznost, da te raztrga morski pes. Potem pa sva se z Vladimirjem sama (!!) odpravila v Recife Antigo in slika je bila vec kot drugacna od prejsnjega dne. Namesto mnozice, so pisane ulice krasile pobvorke tematskih mask. Arabci, Kreoli, Kralji, Indijanci. Svega in svasta. In vsak s svojimi glasbili. Najbolj stevilcni so bili tolkalci in res je bil uzitek opazovati bobnarke, kako strumno korakajo skozi mesto z bobnom, ki je skoraj vecji od nje. Ta vecer sem nasel precej hvlaeznih motivov za moj fotoaparat.
 
Zadnji dan Karnevala smo po dnevu predaha zopet preziveli v Olindi. Pocitek nam je ocitno dobro del, saj je bil ulov res dober. Paulo se je odlocil, da tokrat pojde sam, od naju pa si je izposodil zdravnisko opravo (res sva imela zavidljiv uspeh z njo). Zvecer sva se nasla z Urosem in Borutom, ki v Recifeju opravljata vaje iz Kirurgije. Res je bilo lepo govoriti Slovensko po vec kot mesecu dni (zgodilo se mi je, da sem ze sanjal v anglescini). Skupaj smo opravljali Brazilke in se smejali prigodam s Paulom. Na koncu smo rahlo majavi poiskali taksi in se odpeljali domov – kot pravi balkanci smo malo prepevali v taksiju. Pravo presenecenje pa nas je cakalo sele zjutraj. V vsaki postelji od najinih cimrov sta bili po dve postavi. Moj sosed si je vsaj ubodel punco – moja budilka ju zmotila ravno sredi jutranjega dela. Vladimir pa je dobro jutro prek nocne omarice zazelel Paulu in njegovemu novemu fantu. Eh ja.🙂
 
Po zajtrku smo se polni vtisov podali na dolgo in nespecno pot do Fortaleze.


Akcije

Information

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s




%d bloggers like this: