Psihiatrija

28 04 2007

V cetrtem letniku lahko delas izpite kot po tekocem traku, samo ce hoces. Jaz se nekako skusam drzat zlate sredine.

Psihiatrija mi je na zacetku leta vzbudila precej zanimanja, zato sem se v zimskem semestru tudi prijavil na izbirni predmet (Klinicna P.). Tega priporocam vsem, ki jih psihiatrija vsaj malo veseli (ali pa tako vsaj mislijo). Tudi predavanja na psihiatriji so naceloma zanimiva, profesorji pa dobro pripravljeni. Rahlo razocaranje pa so vaje. Te potekajo vecinoma na PK Polje, nekaj na KOMZu, ena v pediatricni kliniki, ena pa tam, “cez Ljubljanico”.

Slabost vaj je v tem, da nas (studentov) je prevec. Tako redko kdaj lahko vprasas pacienta to kar hoces. Tudi pacienti se najbrz ne pocutijo fajn, ko so obkrozeni z desetimi radovednimi studenti. No, vsaj jaz se ne bi. Le enkrat se je zgodilo, da sva bila s pacinetom samo dva studenta. Moram reci, da so tudi nekateri mentorji na vaje slabse pripravljeni. Ne vedo ravno, kaj vse mi ze znamo, kaj smo ze delali in cesa se ne. Mi pa tudi ponavadi molcimo (Izgleda, da je to klasika na MF.). Malo nerodno je, da si prvic cisto zares sam s pacientom sele na izpitu.

Psihiatrija je bila moj prvi pravi klinicni izpit – s pacientom, zato sem imel pred njo malo rešpekta. Ucit sem se (spet) zacel malo prepozno, tako da je slo na koncu na tenko. Ucenje terja dobre tri tedne, ce hoces golobje mordo knjigo res obvladat. Splaca se uciti vštric z vajami, ker gres potem lahko direktno na izpit. V CMKju je ze precej popisanih in podcrtanih knjig, kar malo olajsa branje, sicer zelo suhoparne knjige. Tisim, ki vas stvar res zanima, priporocam staro knjigo (Milčinski), v kateri je polno zanimivih klinicnih primerov, ki olajsajo pomnenje. Slednje sem v “novi” knjigi kar pogresal. Samo ucenje me ni tako pritegnilo in veselilo. Morda so vaje malo pokvarile dober vtis, ki sem ga dobil na predavanjih in izbirnem.

Kako izgleda izpit? Začne se z lovlenjem roka na e-studentu. Ko si prijavljen, gres v tajnistvo Katedre za Psihiatrijo in se s prijazno tajnico (za spremembo) dogovoris, kdaj (in pri komu) bi rad opravljal ustni del. Na dan izpita se pise esej. Esejska vprasanja (in eseji) so v Onkotu. Cez nekaj dni imas se ustni del. Najprej gres k pacientu. Pogovoris se kar v njegovi sobi, casa imas kaksno uro. Ce imas sreco, bo pacient miren in ti ne bo pobegnil. Sledi pogovor z izprasevalcem, ki ni nic drugacen od drugih izpitov, le da najprej podas anamnezo in status pacienta. Malo se se predebatira esej, potem pa odgovoris se na nekaj teoreticnih vprasanj.

Moje mnenje o psihiatriji (veji medicine). Hja, profesorji se celo leto trudijo predstaviti psihiatrijo kot enakovredno vsem drugim vejam medicine. S poznano etiologijo in patofizioloskimi substrati, z etiolosko usmerjenim zdravljenjem. Jaz sicer prej nisem imel nekega slabega mnenja o tej vedi, niti ga nimam sedaj. Samo dejstvo je, da je vecina psihiatricnih bolezni kronicnih, da se pacienti celo zivljenje vracajo v PKP, da je njihovo socialno zivljenje bolj ali manj sesuto, da imajo zdravila se vedno hude stranske ucinke… V esejih sicer pisemo, da se vecina zdravi ambulantno, da so zdravila dobra in da poznamo vzroke boleznim. Morda nam kazejo prevec kronificirane primere, ali pa lazemo sami sebi v obraz? Jaz se vedno mislim, da je psihiatricna bolezen nekaj najhujsega, kar se mi lahko zgodi – pa me je psihiatrija veselila.

Stigma je na zalost se vedno velika. Ljudje imajo o psihiatricnih bolnikih se vedno zelo negativno mnenje, bojijo se jih. Tipicna predstava o klinikah je po mojem se vedno tista izpred vojne. Zal. Klinike so seveda zelo pošlihtane in osebje se zelo trudi za dobrobit pacientov. Ležalne dobe so res dosti, dosti krajse kot v preteklosti in zdravila ucinkovitejsa. Se vedno pa se po mojem premalo dela na vkljucevanju pacientov v zivljenje in na osvescanju ljudi o psih. boleznih. Tudi na izpitu se zelo poudarja psihoterapija, a baje je ta precej draga… Skratka, trajalo bo se, preden se ta stigma odpravi in morda bomo v tem casu tudi psihiatricne bolezni znalo boljse zdraviti. 

Joj, cisto predolg post je tole.


Akcije

Information

4 responses

28 04 2007
Jernej

Zakaj bi vendar bil predolg post, če ga pa ljudje z veseljem preberemo.😉

Lepo napisano… res sta nevrologija in psihiatrija dve veji medicine, ki posegata v človeško bit na nekem višjem nivoju kot ostala “mesarska” področja.

In čestitam za podpis v indeksu…

29 04 2007
ervinator

Odlično napisano! Uvod, ozadje, napetost pred izpitom, birkokracija, globalni pogled z osebnim mnenjem ter sociološki zaključek. Prav užival sem ob branju.😉

29 04 2007
krtek

Ehej, Hvala obema! Mnenje mi res veliko pomeni.😉
Napisano pa je bilo res od srca..

1 05 2007
lastovka

Jaz sem vaje na psihiatriji doživljala drugače od tebe. Zaradi vaj sem izgubila vse stereotipe in predsodke proti osebam z duševnimi motnjami in videla klasične primere duševnih motenj, ki jih je potrebno hospitalizirati. Videla sem zdravnike, ki so dejansko zgled prijaznosti do pacientov in dobila trdno mnenje o tem, da je, upoštevajoč trenutno znanje o delovanju možganov, možno dobro obvladovati duševne motnje.
Seveda pa mnogo upanja polagam v nadaljni razvoj te in sorodnih ved.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s




%d bloggers like this: