Pismo zdravnika

9 05 2006

Prejsnji teden je kirurg g. Erik Brecelj poslal predsedniku javno pismo. Pismo o gnilobi, ki vlada v nasi drzavi in posledicah, ki jih zal cutijo najbolj nebogljeni. Spodaj prilagam pismo. Vse je napisano, tu ni vec kaj dodati.

V primežu proračunske mafije

BRECELJ Erik, Sob 22.04.2006

Danes je sreda, dan, ko načrtujemo program operacij za naslednji teden. Obračam seznam s 43 čakajočimi bolniki, ki so samo na mojem spisku. Podobno kot drugi kirurgi z našega Oddelka za onkološko kirurgijo. Naslednji teden je en dan praznik. Poleg tega se moramo 25. aprila zaradi servisa izseliti iz dveh operacijskih dvoran, ki ju imamo po poplavi l. 2002 in zaprtju operacijskega bloka v stavbi A v najemu v Kliničnem centru. Tako bomo operirali samo na dveh mizah dnevno. Koga naj dam na operativni program? Do sredine aprila sem letos operiral 90 bolnikov. Teh 43 lahko torej operiram v mesecu in pol. Za nekatere je to žal prepozno. Pri izbiri si skušam pomagati z opombami, ki si jih napišem ob vsakem bolniku: pri mladem fantu: ima 3 tedne starega otroka, pri obupani ženski: mati samohranilka, pri nebogljeni starki: tumor hitro raste, pri naslednjem: se duši, pri mladem dekletu: na koncu z živci zaradi čakanja, pri zadnjem: krvavi.

Drugi teden bom operiral največ dva dni. Lahko bi operiral 4 dni, pa žal ni dovolj operacijskih dvoran. Ostalo bo še skoraj 40 bolnikov plus novi, ki bodo prišli v ambulanto. Zopet bo
edina rešitev popoldansko in sobotno delo, brez dodatnega programa in dodatnega plačila. Če smo bili po poplavi l. 2002 še ponosni na to, da smo z delom izven rednega delovnega časa spravili čakalno listo na 3 tedne, so danes občutki drugačni. Osebje dela v nemogočih razmerah.
Ob
tem, da imamo končano novo stavbo s sedmimi operacijskimi dvoranami, z oddelkom, ki bi mu težko našli par tudi izven naše države.V skladišču imamo do selitve zapečateno vrhunsko opremo, ki pa je žal ne moremo uporabiti samo zato, ker še vedno živimo v balkanski državi. Gradnja kirurškega oddelka se vleče že več kot 10 sramotnih let. Do poplave v stavbi A l. 2002 je bilo jasno, da politika ni imela namena zgraditi novega kirurškega oddelka.
Po poplavi smo jo skupaj z bolniki (nekateri so žal že pokojni) prisilili v gradnjo. Nepričakovano smo se zaradi velike investicije soočili z ljudmi, ki so obogateli na račun investicij v zdravstvu. Zaradi nesodelovanja smo bili deležni nerazumnega poniževanja z njihove strani in s strani takratne politike. Kljub temu, da smo v letih po poplavi povečali število operacij za skoraj 100%, smo ves ta čas dobivali le polena pod noge.
Edina
uteha so nam bolniki in rezultati našega zdravljenja, ki so primerljivi ali celo boljši kot v najbolj razvitih zahodnih državah.Ko je že pred enim letom kazalo, da se bomo preselili iz avstro-ogrske konjušnice, se je vse končalo pri operacijskih mizah.
Po
dveh letih razpisov za operacijske mize in pritožb smo se sedaj znašli v brezizhodnem položaju. Miz, ki bi nam omogočile preselitev, očitno še dolgo ne bo. Bolniki pa čakajo. V propadajoči konjušnici. Skozi okno lahko le nemo opazujejo končan novi oddelek z večinoma že kupljeno opremo, ki propada v skladišču. Poleg tega so stroški zaradi gostovanja v Kliničnem centru vsaj 150 milijonov tolarjev letno. Blagor državi, ki si lahko privošči takšno zapravljanje denarja.Zaposleni smo se že navadili na katastrofalne razmere v stavbi A. Ne moremo pa se navaditi na smrad, ki se širi iz javnih razpisov. Za koga je napisana zakonodaja o javnih razpisih, ki že dve leti onemogoča nakup operacijskih miz za slovenske bolnišnice, na katerih bi reševali življenja bolnim ljudem. Koga ščiti? Bolnike in proračuna prav gotovo ne. Pisana je na kožo dobičkarjev, ki z javnimi razpisi služijo vrtoglave vsote.
Ob
takih zaslužkih seveda lahko čakajo več let na rešitev razpisov in jih po potrebi tudi sesuvajo in usmerjajo v pravo smer, tudi s pomočjo državnih uradnikov in funkcionarjev. Zaradi astronomskih zaslužkov popolnoma legalno blokirajo ustanove, ki naj bi služile državljanom. Škoda prostora, da bi našteval seznam ljudi, ki so vpleteni v lobiranje zaradi nakupa operacijskih miz. Obnašajo se, kot da bi kupovali igralniške mize in ne operacijskih, na katerih naj bi reševali človeška življenja. Če na žalost ni bilo nič nenavadnega, da so ti ljudje pod prejšno vlado zelo uspešno ribarili v kalnem, mi tudi sedaj počasi postaja jasno, da ti isti ljudje počnejo to še naprej tudi pod sedanjo oblastjo. Žal je sedanja vlada šibkejša od njih in zakona o javnih naročilih, ki tem dobičkarjem omogoča legalno korupcijo. Kdo sploh usmerja in nadzira investicije v zdravstvu? Prepričan sem, da minister Bručan nima te moči. Mogoče je bil iskren v želji, da bi končno kupil te uboge mize, še bolj pa bi mu verjel, če bi mize zaradi katastrofalnega stanja v stavbi A kupil urgentno mimo razpisa. Pa tega ne more oz. si ne upa.Pa tega pisma ne namenjam politikom. Nima smisla. Obračam se na bolnike, ki so bili zdravljeni v stavbi A, in na njihove svojce.Prosim vas, napišite, kako je doma čakati na operacijo zaradi raka. Opišite svoje občutke, ko ste prvič prestopili prag stavbe A, kako je, če v prenatrpani sobi ne moreš pojesti obroka hrane za mizo, kako je zjutraj čakati v vrsti na stranišču, opišite smrad, ki se širi iz počenekanalizacije, ter kako izgleda nakladanje bolnikov v rešilni avto po snegu in dežju in prevoz v Klinični center na operacijo, opišite, kakšen je občutek, ko prideš na operacijsko mizo v premočeni obleki, kako se je prijetno v poletni vročini po večurni operaciji peljati v rešilcu iz Kliničnega centra nazaj v stavbo A – po razriti cesti, ki postoteri bolečino. Opišite, kako težko je verjeti v ozdravitev v prenatrpani bolniški sobi ob umirajočem bolniku.Pošljite to svojim politikom, ministrom, predsednikom, prejšnim in sedanjim, skorumpiranim funkcionarjem, lobistom brez vesti, nenasitnim direktorjem, urednikom, ki nočejo objavljati prispevkov o sramoti v stavbi A, varuhu ne vem kakšnih človekovih pravic. Ne pozabite pripisati, da ste to doživeli v Ljubljani. Ti gospodje so sebe in mnoge izmed nas prepričali, da se to lahko dogaja samo v neki od nas zelo zelo oddaljeni in nerazviti državi.

dr. Erik Brecelj, dr. med., spec. kirurg,
Ljubljana


Akcije

Information

One response

24 05 2006
Gaby

Zalost, zalost, zalost..😦

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s




%d bloggers like this: