Cel svet spremlja bahavo otvoritev Olimpijskih iger in pozdravlja uspešnost in novo “demokratičnost” Kitajske. Med tem pa v Gruzijski separatistični republiki Južna Osetija potekajo boji v katerih umirajo civilisti. Res, pravi olimpijski duh. 17 dni bomo spremljali samo olimpijske igre, medtem pa bodo po svetu še vedno potekali boji in umirali bodo nedolžni ljudje. Slovenija danes pošilja v Afganistan in na Kosovo dva kontignenta Slovenskih vojakov. Nad Iranom še vedno visi grožnja z vojaškim posredovanjem. V Južni Osetiji se je razplamtela prava vojna. Tibet je še vedno zatiran. George Bush, Vladimir Putin in Nicolas Sarkozy pa zasanjano spremljajo plapolanje rdeče zastave v Pekingu.

A ves kaj se mi zdi pa se posebna hipokrizija? Pozivi sportnikom, da naj bojkotirajo igre. Politiki, nesposobni zavzeti trdnejsa stalisca, prepricujejo ljudi, ki so jim igre
zivljenjski cilj, da naj ne nastopijo. Namesto da bi (vsaj to!) sami bojkotirali npr otvoritev. Bruhbruh.
Ja. Preveč lepo je ljudem v življenju, da bi jim bilo potrebno zavzemati trdna stališča.